Kot sem obljubil, sem se prisilil, da sem začel pisati utrinke o pripravah na Australijo in predvsem o življenju tam dol.
Vse je pripravljeno: študentsko delovno vizo sva dobila že v septembru, pogoj za to je bil, da se je Žiži vpisala na tečaj angleščine in obenem sva tudi plačala zdravstveno zavarovanje. S to vizo imava oba pravico delati po 20 ur na teden. Po prejetem potrdilu za vizo ter po nekajminutnem skakanju v zrak in poljubljanju sva šla še v nakup letalskih vozovnic, ki so bile vsak dan dražje. Kupila sva jih za 1.080 EUR na osebo in si tako dokončno res zagotovila, da ni več poti nazaj.
Datum odhoda je 4.12. okrog 13h iz Benetk. Čisto po naključju nama je prenočišče v prvih dneh uredil moj stric, ki ima bivšega sošolca v Melbournu. To je za naju idealno, saj ne bo treba že prvi dan skrbeti kje bova prespala in bova imela čas, da v miru poiščeva stanovanje za najem. Seveda bo to v 4,3 milijonskem mestu, ki ima eno od najvišjih cen najemnine na svetu svojevrsten podvig. Kljub vsemu je pa najin gostitelj Maks izjemno prijazen in pripravljen pomagati, tako da sem prepričan, da nama bo olajšal marsikatero muko. Več o njemu in njegovi družini bom spisal ko se useliva.
Žiži 18.11. dela v podjetju Karatbars še zadnjič, jaz pa (kako prikladno) ravno na moj rojstni dan 19.11. uradno zaprem svoj s.p. Torej sva naslednji teden kar naenkrat oba brezposelna, vendar za razliko od ostalih slovencev polna pozitivnih pričakovanj in pripravljena na največjo avanturo v življenju.
Vse je pripravljeno: študentsko delovno vizo sva dobila že v septembru, pogoj za to je bil, da se je Žiži vpisala na tečaj angleščine in obenem sva tudi plačala zdravstveno zavarovanje. S to vizo imava oba pravico delati po 20 ur na teden. Po prejetem potrdilu za vizo ter po nekajminutnem skakanju v zrak in poljubljanju sva šla še v nakup letalskih vozovnic, ki so bile vsak dan dražje. Kupila sva jih za 1.080 EUR na osebo in si tako dokončno res zagotovila, da ni več poti nazaj.
Datum odhoda je 4.12. okrog 13h iz Benetk. Čisto po naključju nama je prenočišče v prvih dneh uredil moj stric, ki ima bivšega sošolca v Melbournu. To je za naju idealno, saj ne bo treba že prvi dan skrbeti kje bova prespala in bova imela čas, da v miru poiščeva stanovanje za najem. Seveda bo to v 4,3 milijonskem mestu, ki ima eno od najvišjih cen najemnine na svetu svojevrsten podvig. Kljub vsemu je pa najin gostitelj Maks izjemno prijazen in pripravljen pomagati, tako da sem prepričan, da nama bo olajšal marsikatero muko. Več o njemu in njegovi družini bom spisal ko se useliva.
Žiži 18.11. dela v podjetju Karatbars še zadnjič, jaz pa (kako prikladno) ravno na moj rojstni dan 19.11. uradno zaprem svoj s.p. Torej sva naslednji teden kar naenkrat oba brezposelna, vendar za razliko od ostalih slovencev polna pozitivnih pričakovanj in pripravljena na največjo avanturo v življenju.