Poslavljanja so znan fenomen predvsem po tem, da so polna emocij. Vsaj večina. Midva imava srečo, da je najino slovo podkrepljeno s sladkim občutkom, ki ga prinaša pot v novi svet. S tistim občutkom, ki nas prijetno ščemi v želodcu, saj vemo, da naju čakajo lepe in nepozabne izkušnje.
Ne morem si predstavljati občutka najbližjih, ko se poslavljajo od nekoga, ki mora na pot zaradi finančne sile in ki se odpravlja na pot brez prebite pare, z ilegalnim transportom in v upanju, da ga na cilju čaka boljše življenje. Ali pa slovo mladeniča, ki odhaja v vojno. Ali kakršnokoli drugo odpravljanje v gotovo smrt ali pa vsaj v mučno življenje.
Mi smo vsi srečni. Srečni ker odhajamo, srečni ker sva midva ena izmed redkih, ki upava poskusiti nekaj novega, srečni ker imava tam urejeno zavarovanje, prenočišče, pomoč in kmalu tudi službo.
In vendar so poslavljanja vedno polna joka. Ne morem si predstavljati, kako bo, ko bo treba še zadnjič pomahati v slovo staršem in prijateljem. Že jaz, ki me ne spravi ravno vsaka stvar v jok, le stežka gledam kogarkoli, ki joka, ko se poslavlja. Ko smo se na Nizozemskem poslavljali od mojega brata, njegove punce in sina, je ona komaj zadrževala solze...in seveda je bil ta občutek hitro nalezljiv: najprej na mojo mamo in Žiži, kaj kmalu pa še name. Sicer nisem jokal, sem se pa zamislil, kako bo vse skupaj izgledalo že čez nekaj dni.
Kljub vsemu, nas vse objokane združujeta vsaj dve stvari: sreča in trdno stisnjene pesti, da bi se nama ta življenska prelomnica kar najbolje iztekla.
Ne morem si predstavljati občutka najbližjih, ko se poslavljajo od nekoga, ki mora na pot zaradi finančne sile in ki se odpravlja na pot brez prebite pare, z ilegalnim transportom in v upanju, da ga na cilju čaka boljše življenje. Ali pa slovo mladeniča, ki odhaja v vojno. Ali kakršnokoli drugo odpravljanje v gotovo smrt ali pa vsaj v mučno življenje.
Mi smo vsi srečni. Srečni ker odhajamo, srečni ker sva midva ena izmed redkih, ki upava poskusiti nekaj novega, srečni ker imava tam urejeno zavarovanje, prenočišče, pomoč in kmalu tudi službo.
In vendar so poslavljanja vedno polna joka. Ne morem si predstavljati, kako bo, ko bo treba še zadnjič pomahati v slovo staršem in prijateljem. Že jaz, ki me ne spravi ravno vsaka stvar v jok, le stežka gledam kogarkoli, ki joka, ko se poslavlja. Ko smo se na Nizozemskem poslavljali od mojega brata, njegove punce in sina, je ona komaj zadrževala solze...in seveda je bil ta občutek hitro nalezljiv: najprej na mojo mamo in Žiži, kaj kmalu pa še name. Sicer nisem jokal, sem se pa zamislil, kako bo vse skupaj izgledalo že čez nekaj dni.
Kljub vsemu, nas vse objokane združujeta vsaj dve stvari: sreča in trdno stisnjene pesti, da bi se nama ta življenska prelomnica kar najbolje iztekla.