Iz obupa sem si obril brke, da vidim ali bo to kaj spremenilo učinkovitost iskanja službe. Še isti dan sem naletel na nekega Srba, ki ima restavracijo in naslednji dan me je že povabil, če pridem delat. Gre za Steak House v predelu kjer prevladujejo italijanske restavracije, vendar Vaso in njegova žena Lily poleg steak-ov ponujata tudi celo vrsto srbskih specialitet na žaru. Med pestro paleto srbskih vin, žganih pijač in piv se seveda najde tudi slavno Laško pivo.
Oblečen v črno srajco in črne hlače sem dobil v roke predpasnik in že me je Domagoj (Hrvat, ki tudi dela kot natakar) popeljal naokrog, da mi razloži sistem dela. Ta dan sem se izogibal pobiranju naročil, saj nisem poznal menuja, vendar je Vaso rekel naj se kar čimprej navadim. Kljub trdemu delu je vzdušje sproščeno, kadarkoli imajo čas se hecajo med sabo in debatirajo o neumnostih. Tukaj so še hčerka Gordana, natakarica Mel (avstralka) in en Danec, v kuhinji sta pa še simpatični stari kuharici in Mustafa pomivalec posode iz Pakistana, ki so mu babe dale ime Stevo :) Po končanem dnevu sem si skupaj z ostalimi zaposlenimi prislužil svojo porcijo slastnih čevapčičev z lepinjo.
Plačilo ni ravno bajno – 15 AUD na uro (10,5€) vendar je baje napitnina kar solidna. Ponudil mi je, da bi delal približno 4 dni na teden zvečer od 17h naprej pa približno do polnoči, oz. odvisno od gostov, včasih tudi dlje. To je odlično, saj še vedno lahko delam nekje v kakšnem coffee shopu dopoldne.
Ravno v istem trenutku sem se dogovoril tudi za volontersko delo v neki indijski restavraciji. Gre za majhno restavracijo, ki temelji na tem, da delajo sami prostovoljci, obenem pa tudi cen ni, saj obiskovalci plačajo kolikor se jim zdi vredno. To je idealen prostor za učenje strežbe, tudi v življenjepis lahko končno napišem tako iskane avstralske izkušnje. Kar mi je pa najbolj pomembno je pa, da lahko treniram tudi pripravo kave. Tukaj je pa vzdušje sploh sproščeno, vse stranke so neobremenjene in hvaležne za postrežbo kakršna koli že je. Hrana je odlična, na menuju so same veganske stvari (razen lazanje, ki je vegeterijanska). Tudi tukaj si vsak, ki dela na koncu prisluži hrano po lastnem izboru.
Ker sem prvi dan žal moral iti k Vasu v restavracijo me je pri Indijcijh nadomestila Žiži. Tudi za njo je bila to dobra preizkušnja in znašla se odlično. Vsak dan je bolj samostojna in manj sramežljiva. Zdaj ni več nikakršnih problemov, da gre sama kaj vprašat, uredit ali pa samo s kom na pijačo. Kar žari od sreče in pozitivne energije in to zaznavamo vsi, ki jo obdajamo.
Tako bi se lahko reklo, da imam po mesecu in pol iskanja dve službi (pri Vasu in tisto z napihljivim gradom) in pol (pri Indijcih). Kljub temu, da se mi je zdelo, da vsak študent, ki pride takoj dobi službo zdaj vidim, da ni res. Kar nekaj sem jih spoznal, ki so iskali službo tudi po 6 mesecev. Predvidevam, da bo zdaj, ko končno lahko napišem, da sem delal tudi v Avstraliji, veliko lažje najti še kaj drugega. No, upanje zgleda res umre zadnje.
Oblečen v črno srajco in črne hlače sem dobil v roke predpasnik in že me je Domagoj (Hrvat, ki tudi dela kot natakar) popeljal naokrog, da mi razloži sistem dela. Ta dan sem se izogibal pobiranju naročil, saj nisem poznal menuja, vendar je Vaso rekel naj se kar čimprej navadim. Kljub trdemu delu je vzdušje sproščeno, kadarkoli imajo čas se hecajo med sabo in debatirajo o neumnostih. Tukaj so še hčerka Gordana, natakarica Mel (avstralka) in en Danec, v kuhinji sta pa še simpatični stari kuharici in Mustafa pomivalec posode iz Pakistana, ki so mu babe dale ime Stevo :) Po končanem dnevu sem si skupaj z ostalimi zaposlenimi prislužil svojo porcijo slastnih čevapčičev z lepinjo.
Plačilo ni ravno bajno – 15 AUD na uro (10,5€) vendar je baje napitnina kar solidna. Ponudil mi je, da bi delal približno 4 dni na teden zvečer od 17h naprej pa približno do polnoči, oz. odvisno od gostov, včasih tudi dlje. To je odlično, saj še vedno lahko delam nekje v kakšnem coffee shopu dopoldne.
Ravno v istem trenutku sem se dogovoril tudi za volontersko delo v neki indijski restavraciji. Gre za majhno restavracijo, ki temelji na tem, da delajo sami prostovoljci, obenem pa tudi cen ni, saj obiskovalci plačajo kolikor se jim zdi vredno. To je idealen prostor za učenje strežbe, tudi v življenjepis lahko končno napišem tako iskane avstralske izkušnje. Kar mi je pa najbolj pomembno je pa, da lahko treniram tudi pripravo kave. Tukaj je pa vzdušje sploh sproščeno, vse stranke so neobremenjene in hvaležne za postrežbo kakršna koli že je. Hrana je odlična, na menuju so same veganske stvari (razen lazanje, ki je vegeterijanska). Tudi tukaj si vsak, ki dela na koncu prisluži hrano po lastnem izboru.
Ker sem prvi dan žal moral iti k Vasu v restavracijo me je pri Indijcijh nadomestila Žiži. Tudi za njo je bila to dobra preizkušnja in znašla se odlično. Vsak dan je bolj samostojna in manj sramežljiva. Zdaj ni več nikakršnih problemov, da gre sama kaj vprašat, uredit ali pa samo s kom na pijačo. Kar žari od sreče in pozitivne energije in to zaznavamo vsi, ki jo obdajamo.
Tako bi se lahko reklo, da imam po mesecu in pol iskanja dve službi (pri Vasu in tisto z napihljivim gradom) in pol (pri Indijcih). Kljub temu, da se mi je zdelo, da vsak študent, ki pride takoj dobi službo zdaj vidim, da ni res. Kar nekaj sem jih spoznal, ki so iskali službo tudi po 6 mesecev. Predvidevam, da bo zdaj, ko končno lahko napišem, da sem delal tudi v Avstraliji, veliko lažje najti še kaj drugega. No, upanje zgleda res umre zadnje.