Žiži se je udomačila. Skupaj s slikami bi bil ta stavek lahko vse, kar bi objavil v tem blogu. In vendar bom opisal malo več. Mogoče bo ona kdaj opisala kako vidi zadevo, vendar tukaj je moj vidik.
Tudi ta teden je minil v mojem brezupnem iskanju službe. Obdelal sem že vsaj 150 lokalov in restavracij, pustil vsaj 80 življenjepisov a prejel nisem še niti enega klica. Veliko lokalov je sicer zainteresiranih, a po mojem večkratnem obisku kljub vsemu ugotovijo, da trenutno nimajo take gužve in da ne bodo nikogar novega vzeli, ali pa, da so se že odločili za koga drugega. Ostali lokali pa več ali manj uporabljajo iste razloge za zavrnitev: premalo izkušenj imam, trenutno imajo premalo prometa, nekoga rabijo za poln delovni čas, medtem ko jaz (zaradi vize) uradno lahko delam samo polovičnega... In vendar še naprej vztrajam. V enem lokalu sem celo uspel priti do priložnosti, da sem delal poskusno (cca 2 uri), vendar me niso klicali naj pridem še kaj. Saj ne, da bi bil toliko nesposoben, vendar vsak dan so imeli nekoga na preizkušnji in verjamem, da se v mestu najde milijon natakarjev, ki to delo res obvladajo.
Kakorkoli že, kakšno zvezo imato to z Žiži? Ta teden se je končno tudi ona opogumila, da bo začela iskati službo. Sprintala si je življenjepise in napotila sva se v center. Začela sva v lokalih, kjer sva itak vedela, da je majhna verjetnost da dobi delo, saj sem jaz že vse obdelal. Vendar je bilo idealno za trening kaj povedati in kako se pogovarjati s šefi. Seveda je vse opravila sama, jaz sem jo počakal zunaj. Prvi dan sva obiskala 4-5 lokalov, nato je šla naslednji dan še sama po šoli še v približno pet drugih. In glej ga zlomka! Že so jo iz dveh lokalov klicali, če lahko pride delat!!!
Svet se mi je sesul! Kljub temu, da ji seveda privoščim, da čimprej dobi delo, nisem mogel verjeti, da je spolna diskriminacija tako visoka! Seveda jo je en od šefov že po sms-u spraševal, če ima fanta češ, da je zelo luštna... No, zaenkrat vseeno še nima službe, saj so jo rabili za dopoldansko delo, ravno v času, ko ima šolo.
Tukaj je napočil čas, da preverim svojo teorijo. Takoj naslednji dan sem se napotil še jaz v te iste lokale – in seveda službe nisem dobil. Baje so neko žensko že zaposlili dan prej. Pa tudi, če je ne bi, bi bil odgovor isti: ''pusti življenjepis, pa te bomo poklicali''.
Žiži se je res udomačila tukaj. Ljudje ji jedo iz roke, fantje pogledujejo za njo tudi ko sem jaz zraven, kaj šele ko me ni. Sošolci jo imajo zelo radi in tudi ona se rada druži z njimi. Ker so iz različnih držav in ker vsi govorijo polomljeno angleščino se je tudi Žiži sprostila in brez problema debatira o vseh temah. V ponedeljek so se srečali v lokalu Workers Pub, ki je narejen v stilu dvorišča kakšne stare tovarne. Vrč piva je ob ponedeljkih v akciji za samo 8 AUD (5,6€). Ker imajo v Melbournu skoraj vsi po vrsti težave z izgovorjavo imena Alenka (kaj šele da bi si ga zapomnili), si je ime začasno poangležila v Ally. Zdaj ji ga končno ni treba devetkrat ponoviti, ko se predstavlja.
Končno se ji je uresničila tudi velika želja saj sva v torek obiskala brezplačni začetni tečaj salse, ki sva ga našla na internetu. Žal sva zelo malo slikala, ker sva se ukvarjala predvsem s koraki. Bilo nas je približo 50 udeležencev in med sabo smo na vsakih nekaj minut menjali soplesalce. Gre seveda za promocijo plesne šole, vendar je tudi nadaljevalni tečaj poceni – 8 AUD (5,5€) na uro (tam je seveda skupina manjša). Se ga bova udeležila, ko bova imela službo. Ta brezplačni začetni tečaj poteka vsak torej in sredo in lahko ga obiščeš kolikokrat želiš. Super popestritev dneva je bila!
Ta prispevek lahko zaključim samo s sledečim dogodkom: včeraj sva se spotoma ustavila še v knjižnici, da sem jaz lahko šel za 5 minut nekaj naložit z interneta. Ker sva prišla s kolesi in ker je bil obisk knjižnice res ekspresen, me je Žiži počakala kar zunaj na klopci. Ko sem se vrnil, sem imel kaj videti... Prijel sem se za steber in se uščipnil, da sem prišel k sebi. Namreč nasmejana do ušes je bila obkrožena s šestimi črnci, od teh jo je en (ki je bil nekaj porezan po obrazu) še posebej intenzivno zabaval.
Mnjahhh...očitno je tudi za pet minut ne morem pustiti same!
Tudi ta teden je minil v mojem brezupnem iskanju službe. Obdelal sem že vsaj 150 lokalov in restavracij, pustil vsaj 80 življenjepisov a prejel nisem še niti enega klica. Veliko lokalov je sicer zainteresiranih, a po mojem večkratnem obisku kljub vsemu ugotovijo, da trenutno nimajo take gužve in da ne bodo nikogar novega vzeli, ali pa, da so se že odločili za koga drugega. Ostali lokali pa več ali manj uporabljajo iste razloge za zavrnitev: premalo izkušenj imam, trenutno imajo premalo prometa, nekoga rabijo za poln delovni čas, medtem ko jaz (zaradi vize) uradno lahko delam samo polovičnega... In vendar še naprej vztrajam. V enem lokalu sem celo uspel priti do priložnosti, da sem delal poskusno (cca 2 uri), vendar me niso klicali naj pridem še kaj. Saj ne, da bi bil toliko nesposoben, vendar vsak dan so imeli nekoga na preizkušnji in verjamem, da se v mestu najde milijon natakarjev, ki to delo res obvladajo.
Kakorkoli že, kakšno zvezo imato to z Žiži? Ta teden se je končno tudi ona opogumila, da bo začela iskati službo. Sprintala si je življenjepise in napotila sva se v center. Začela sva v lokalih, kjer sva itak vedela, da je majhna verjetnost da dobi delo, saj sem jaz že vse obdelal. Vendar je bilo idealno za trening kaj povedati in kako se pogovarjati s šefi. Seveda je vse opravila sama, jaz sem jo počakal zunaj. Prvi dan sva obiskala 4-5 lokalov, nato je šla naslednji dan še sama po šoli še v približno pet drugih. In glej ga zlomka! Že so jo iz dveh lokalov klicali, če lahko pride delat!!!
Svet se mi je sesul! Kljub temu, da ji seveda privoščim, da čimprej dobi delo, nisem mogel verjeti, da je spolna diskriminacija tako visoka! Seveda jo je en od šefov že po sms-u spraševal, če ima fanta češ, da je zelo luštna... No, zaenkrat vseeno še nima službe, saj so jo rabili za dopoldansko delo, ravno v času, ko ima šolo.
Tukaj je napočil čas, da preverim svojo teorijo. Takoj naslednji dan sem se napotil še jaz v te iste lokale – in seveda službe nisem dobil. Baje so neko žensko že zaposlili dan prej. Pa tudi, če je ne bi, bi bil odgovor isti: ''pusti življenjepis, pa te bomo poklicali''.
Žiži se je res udomačila tukaj. Ljudje ji jedo iz roke, fantje pogledujejo za njo tudi ko sem jaz zraven, kaj šele ko me ni. Sošolci jo imajo zelo radi in tudi ona se rada druži z njimi. Ker so iz različnih držav in ker vsi govorijo polomljeno angleščino se je tudi Žiži sprostila in brez problema debatira o vseh temah. V ponedeljek so se srečali v lokalu Workers Pub, ki je narejen v stilu dvorišča kakšne stare tovarne. Vrč piva je ob ponedeljkih v akciji za samo 8 AUD (5,6€). Ker imajo v Melbournu skoraj vsi po vrsti težave z izgovorjavo imena Alenka (kaj šele da bi si ga zapomnili), si je ime začasno poangležila v Ally. Zdaj ji ga končno ni treba devetkrat ponoviti, ko se predstavlja.
Končno se ji je uresničila tudi velika želja saj sva v torek obiskala brezplačni začetni tečaj salse, ki sva ga našla na internetu. Žal sva zelo malo slikala, ker sva se ukvarjala predvsem s koraki. Bilo nas je približo 50 udeležencev in med sabo smo na vsakih nekaj minut menjali soplesalce. Gre seveda za promocijo plesne šole, vendar je tudi nadaljevalni tečaj poceni – 8 AUD (5,5€) na uro (tam je seveda skupina manjša). Se ga bova udeležila, ko bova imela službo. Ta brezplačni začetni tečaj poteka vsak torej in sredo in lahko ga obiščeš kolikokrat želiš. Super popestritev dneva je bila!
Ta prispevek lahko zaključim samo s sledečim dogodkom: včeraj sva se spotoma ustavila še v knjižnici, da sem jaz lahko šel za 5 minut nekaj naložit z interneta. Ker sva prišla s kolesi in ker je bil obisk knjižnice res ekspresen, me je Žiži počakala kar zunaj na klopci. Ko sem se vrnil, sem imel kaj videti... Prijel sem se za steber in se uščipnil, da sem prišel k sebi. Namreč nasmejana do ušes je bila obkrožena s šestimi črnci, od teh jo je en (ki je bil nekaj porezan po obrazu) še posebej intenzivno zabaval.
Mnjahhh...očitno je tudi za pet minut ne morem pustiti same!