V centru se najde še cel kup stvari, ki jih še nisva obdelala. Tja sva se napotila z namenom, da uživava v številnih brezplačnih stvareh, ki jih ponuja mesto. Po krožni vožnji z brezplačnim turističnim tramvajem sva se napotila v center kulture mesta – Arts Centre Melbourne, ki je znan tudi po znameniti špici podobni stolpu v Parizu. Muzej sodobne umetnosti je tako obsežen, da ga je nemogoče pregledati v enem dnevu. Glede na to, da je v samem središču mesta in brezplačen, se bova zagotovo še vrnila. V galerijo sem dal samo nekaj slik, ki žal na mali fotografiji ne izgledajo niti malo impresivno. Sprehod med stenami velikih avstralskih umetnikov je bil vsekakor navdihujoče doživetje, ki ga je treba večkrat ponoviti.
Sestradana sva se napotila v all-you-can-eat indijsko vegeterijansko restavracijo, kjer so za borih 6,5 AUD (4,5€) ponujali nažiranje do smrti. To je za mesto, ki ne premore sendviča cenejšega od 10 AUD (7€) sumljivo poceni, zato sva morala tako ponudbo čimprej preveriti. V enem stavku: prostor zanemarjen, potisnjen globoko v nek hodnik brez oken, smrad po hrani komaj znosen, hrana pa (samo zato ker je bila pikantna) za silo užitna. Ni se treba spraševati kako se je končalo: po balkanski logiki sem šel 2x napolniti pladenj, celo Žiži je snedla dve ogromni porciji. Do konca kosila smrad niti ni bil več tako hud, prostor je postal sprejemljivo prijeten in hrana še kar okusna.
Zelo pozno sva se vrnila k najinima gostiteljicama, ki sta naju čakali z zabavnimi igricami. Od srca smo se nasmejali, od sebe pa dali tudi kar nekaj kreativnosti z nekimi malezijskimi lego kockami, ki so zelo komplicirane za sestavljanje. S skupnimi močmi nam je le uspelo sestaviti kameleona. Sharon ne samo da se je zelo sprostila z nama, celo cel dan je spraševala kdaj se vrneva. Že vidim, da se bo kmalu zelo navezala na naju.
Kljub njuni dobri družbi je skrajni čas, da spoznava tudi kakšne domačine. S Stefanie, prijateljico s Couchsurfinga, se nama nocoj ni uspelo dobiti. Glede na to, da je prihodnji teden na dopustu, smo se zmenili, da se nujno srečamo.
Sestradana sva se napotila v all-you-can-eat indijsko vegeterijansko restavracijo, kjer so za borih 6,5 AUD (4,5€) ponujali nažiranje do smrti. To je za mesto, ki ne premore sendviča cenejšega od 10 AUD (7€) sumljivo poceni, zato sva morala tako ponudbo čimprej preveriti. V enem stavku: prostor zanemarjen, potisnjen globoko v nek hodnik brez oken, smrad po hrani komaj znosen, hrana pa (samo zato ker je bila pikantna) za silo užitna. Ni se treba spraševati kako se je končalo: po balkanski logiki sem šel 2x napolniti pladenj, celo Žiži je snedla dve ogromni porciji. Do konca kosila smrad niti ni bil več tako hud, prostor je postal sprejemljivo prijeten in hrana še kar okusna.
Zelo pozno sva se vrnila k najinima gostiteljicama, ki sta naju čakali z zabavnimi igricami. Od srca smo se nasmejali, od sebe pa dali tudi kar nekaj kreativnosti z nekimi malezijskimi lego kockami, ki so zelo komplicirane za sestavljanje. S skupnimi močmi nam je le uspelo sestaviti kameleona. Sharon ne samo da se je zelo sprostila z nama, celo cel dan je spraševala kdaj se vrneva. Že vidim, da se bo kmalu zelo navezala na naju.
Kljub njuni dobri družbi je skrajni čas, da spoznava tudi kakšne domačine. S Stefanie, prijateljico s Couchsurfinga, se nama nocoj ni uspelo dobiti. Glede na to, da je prihodnji teden na dopustu, smo se zmenili, da se nujno srečamo.