Kričeče barve, močan make-up, odbite frizure in tetovaže, pirsingi, štikle, lasulje, kostumi... Zanimive face, odbito in sproščeno vzdušje, paša za oči na vsakem koraku. Če bi srečal še pritlikavce in žonglerje bi mislil, da sem pristal v Fellinijevem filmu! Ljubezen, smeh in ples vsepovsod. Predvsem pa držanje za roke in poljubljanje z istospolnimi partnerji so zaščitni znak vsakoletnega Midsumma festivala, ki se odvija v parku v samem središču mesta.
Stojnice z različno gejevsko tematiko sva na hitro obšla, saj naju ponudba ni ravno preveč navdušila. V nekaj urah, ki sva jih prebila tam sva se raje posvetila sedenju na travi in poslušanju glasbe, ki je bobnela z dveh odrov. Z najinim vrhunskim fotoaparatom žal nisva mogla ujeti mimoidočih zanimivosti, zato sva se raje prepustila opazovanju.
Prvič sem se počutil malce nelagodno le, ko sva šla na WC. Namreč ponavadi se mora Žiži ukvarjati s tem, da ji tipi pristopajo takoj, ko vidijo, da je tri minute sama. Tokrat sem bil na vrsti jaz! Že ko smo stali drug zraven drugega ob pisoar-steni nekateri niso bili ravno diskreti ob opravljanju potrebe, ampak so svojega otepača ponosno razkazovali naokrog in si seveda ogledovali orodje sosedov. Nisem se pustil motiti, v miru sem opravil in počakal zunaj. No, pa ne da bi se bal, da me bo kdo ogovoril, saj vendar nisem paranoičen. Celo nasprotno, zelo rad spoznavam geje in lezbijke, vendar pod takimi pogoji, da si pomotoma ne obetajo preveč. Mislim, da je drugače, če se nama z Žiži sredi mesta kdo predstavi in reče, da je gej, kot pa da jaz sam stojim pred moškim WC-jem na gej festivalu in sam od sebe ogovarjam ljudi. Kakorkoli že, predvsem se nisem hotel ukvarjati s pijanimi primerki, ki bi kar uleteli, se objemali in grabili za rit... Vendarle se je moja WC ekspedicija končala le z nekaj pogledi in nekaj kriki ''Hey, Brazil!'' (zaradi moje brazilske majice, kaj pa drugega).
Po nekaj urah preživetih v parku ob reki Yarri sva se okrog 20h napotila domov in pisano druščino pustila, da so še naprej poskakovali ob ritmih dance glasbe in občudovali travestite/gogo plesalce na odru.
Kljub oglaševanju festivala na vseh tramvajih in številnih plakatih po mestu, redkokdo sploh ve za to. Zato, ker je samo en od številnih poletnih festivalov? Mogoče je mesto tako veliko, da se festivali malce porazgubijo? Mogoče ga je pa samo zasenčil teniški turnir Australian Open, ki se je začel ta teden in postal glavni dogodek ne samo v Melbournu, ampak v celi državi. Teniškemu utripu se je vendarle težko izogniti, a o tem kdaj drugič. V neposredni bližini festivala je bil razprodan koncert skupine Paramore, na katerega sva čisto slučajno naletela. Pol ure pred odprtjem vrat se je vrsta za vstop vila vsaj 500m. Zanimivo (celo malo zastrašujoče) je, da so ljudje dobesedno stali v vrsti!
Obisk festivala mi je pustil delni občutek zavidanja. Namreč te ljudje so se odprli svetu taki kot so, premagali so strah, ki večino nas redno spremlja ''kaj bo pa sosed rekel, kaj bodo doma rekli in kaj v službi?''. Kdor jih ne sprejme take kot so, je to njegov problem. S tem, da so javno priznali svojo spolno usmerjenost (ali željo po preoblačenju) se jim je zagotovo odvalil ogromen kamen s srca. Izraziti vse ostale želje, načrte in strasti je zdaj za njih mala malica. Živeti tako, kot si sami želijo. Kaj ni to želja vseh nas?
Po drugi strani se pa zavedam, da jim ni lahko. Živeti v svetu, kjer velika večina še vedno misli, da je to neka bolezen proti kateri se je treba boriti, je zagotovo izjemno težko. Vsakodnevno prenašati ne samo začudene poglede ampak celo obsojanja. Da je z njimi treba fizično obračunati se mi pa sploh zdi nezaslišano! Srčno upam, da se v Melbournu ne počutijo odrinjene, saj ravno oni, skupaj s številnimi tujimi priseljenci delajo to mesto tako pisano, pestro in sproščeno za življenje. (Skoraj) takšno, kot si ga vsak sam želi.
Stojnice z različno gejevsko tematiko sva na hitro obšla, saj naju ponudba ni ravno preveč navdušila. V nekaj urah, ki sva jih prebila tam sva se raje posvetila sedenju na travi in poslušanju glasbe, ki je bobnela z dveh odrov. Z najinim vrhunskim fotoaparatom žal nisva mogla ujeti mimoidočih zanimivosti, zato sva se raje prepustila opazovanju.
Prvič sem se počutil malce nelagodno le, ko sva šla na WC. Namreč ponavadi se mora Žiži ukvarjati s tem, da ji tipi pristopajo takoj, ko vidijo, da je tri minute sama. Tokrat sem bil na vrsti jaz! Že ko smo stali drug zraven drugega ob pisoar-steni nekateri niso bili ravno diskreti ob opravljanju potrebe, ampak so svojega otepača ponosno razkazovali naokrog in si seveda ogledovali orodje sosedov. Nisem se pustil motiti, v miru sem opravil in počakal zunaj. No, pa ne da bi se bal, da me bo kdo ogovoril, saj vendar nisem paranoičen. Celo nasprotno, zelo rad spoznavam geje in lezbijke, vendar pod takimi pogoji, da si pomotoma ne obetajo preveč. Mislim, da je drugače, če se nama z Žiži sredi mesta kdo predstavi in reče, da je gej, kot pa da jaz sam stojim pred moškim WC-jem na gej festivalu in sam od sebe ogovarjam ljudi. Kakorkoli že, predvsem se nisem hotel ukvarjati s pijanimi primerki, ki bi kar uleteli, se objemali in grabili za rit... Vendarle se je moja WC ekspedicija končala le z nekaj pogledi in nekaj kriki ''Hey, Brazil!'' (zaradi moje brazilske majice, kaj pa drugega).
Po nekaj urah preživetih v parku ob reki Yarri sva se okrog 20h napotila domov in pisano druščino pustila, da so še naprej poskakovali ob ritmih dance glasbe in občudovali travestite/gogo plesalce na odru.
Kljub oglaševanju festivala na vseh tramvajih in številnih plakatih po mestu, redkokdo sploh ve za to. Zato, ker je samo en od številnih poletnih festivalov? Mogoče je mesto tako veliko, da se festivali malce porazgubijo? Mogoče ga je pa samo zasenčil teniški turnir Australian Open, ki se je začel ta teden in postal glavni dogodek ne samo v Melbournu, ampak v celi državi. Teniškemu utripu se je vendarle težko izogniti, a o tem kdaj drugič. V neposredni bližini festivala je bil razprodan koncert skupine Paramore, na katerega sva čisto slučajno naletela. Pol ure pred odprtjem vrat se je vrsta za vstop vila vsaj 500m. Zanimivo (celo malo zastrašujoče) je, da so ljudje dobesedno stali v vrsti!
Obisk festivala mi je pustil delni občutek zavidanja. Namreč te ljudje so se odprli svetu taki kot so, premagali so strah, ki večino nas redno spremlja ''kaj bo pa sosed rekel, kaj bodo doma rekli in kaj v službi?''. Kdor jih ne sprejme take kot so, je to njegov problem. S tem, da so javno priznali svojo spolno usmerjenost (ali željo po preoblačenju) se jim je zagotovo odvalil ogromen kamen s srca. Izraziti vse ostale želje, načrte in strasti je zdaj za njih mala malica. Živeti tako, kot si sami želijo. Kaj ni to želja vseh nas?
Po drugi strani se pa zavedam, da jim ni lahko. Živeti v svetu, kjer velika večina še vedno misli, da je to neka bolezen proti kateri se je treba boriti, je zagotovo izjemno težko. Vsakodnevno prenašati ne samo začudene poglede ampak celo obsojanja. Da je z njimi treba fizično obračunati se mi pa sploh zdi nezaslišano! Srčno upam, da se v Melbournu ne počutijo odrinjene, saj ravno oni, skupaj s številnimi tujimi priseljenci delajo to mesto tako pisano, pestro in sproščeno za življenje. (Skoraj) takšno, kot si ga vsak sam želi.