Tako bi se lahko glasil naslov članka kakšnega rumenega časopisa. Ampak glede na to, da gre za blog, je naslov dokaj jadan.
Žiži je šla namreč s šolo na obisk starega zapora, ki zdaj obratuje kot muzej. Ogledali so si kje so bili ljudje zaprti v 19. stoletju in vse do leta 1929. Zapor je bil prostor usmrtitve nekaterih najbolj znanih (in ponavadi tudi slavnih) kriminalcev v zgodovini države. Prve poskuse spreobrnitve morilcev so izvajali z zaprtjem v samico velikosti približno 4 kvadratne metre. Vendar so kmalu ugotovili, da se je ljudem zaprtim v temi, v družbi s samim s sabo še bolj zmešalo.
Zapor je deloval po principu treh nadstropjih. V najnižjem so bili najhujši člani (morilci, posiljevalci, roparji), ki so bili sami v celici, izhoda na odprto so imeli le 1 uro na dan. Ko so bili izven celice, so prepoved komuniciranja z ostalimi zaporniki izvajali s posebnimi maskami. Tuširali so se lahko enkrat na teden, v celici jim je pa poleg žimnice delala družbo samo biblija. V drugem nadstropju so bili kaznjenci, ki so dovolj dolgo ubogali pravila obnašanja. Le-te so lahko tudi delali. Moški so uglavnem kopali in razbijali kamenje, ženske so šivale in kuhale. V tretjem nadstropju so bili zaporniki pred iztekom kazni, ali manjši kršitelji kot so razgrajači, pijanci, žeparji in prostitutke. Njihove celice so bile večje, kar za 8 oseb. Zaprtih je bilo tudi nemalo otrok. Otroci do 12 meseca so lahko ostali z materami, prav tako se je tam znašel marsikateri otrok, ki je kradel ali preveč razgrajal. Najmlajši član obsojen na zaporno kazen je bil triletni otrok, ker je bil brezdelen in neubogljiv.
V času delovanja zapora so izvršili 133 usmrtitev z obešanjem. Najbolj znan zapornik je bil vsekakor Ned Kelly, ki je bil obešen leta 1880 pri 25 letih starosti. Njegova slava je dosegla neverjetne razsežnosti, opisovan je bil v številni literaturi, folklori, filmu in ostali umetnosti.
Žiži se v šoli izjemno zabava, medtem ko jaz delam. Ja res, končno sem res dobil službo, in to tako, ki je od ponedeljka do petka kar 10 ur na dan! Klicali so me iz enega od 150 barov kjer sem pustil življenjepis. Poskusno sem oddelal in kar podaljšal do konca dneva. Lokal se nahaja v pritličju med dvema ogromnima poslovnima stolpnicama in je neverjetno poln skorajda nepretrgoma čez cel dan. Razen kave, ki je glavni prodajni produkt, ponujamo še odlične zajtrke in manjša kosila, sadne napitke in razne solate. Ogromno zdrave hrane se najde, predvsem je pa vse zelo okusno. Na dan mi pripada samo 15 min odmora. Takrat si lahko izberem nekaj iz ponudbe in se odpočijem od neprestanega letanja. Lokal se odpre ob 6h, jaz pridem ob 7h in tudi ostanem zadnji, da ga zaprem ob 17h.
Težko je opisati kako izgleda sistem dela, ampak vsega skupaj nas dela okrog 25. Ljudi mrgoli na vse strani, jaz in še trije natakarji samo nosimo hrano in pijačo po mizah. Vsi namreč naročajo in plačajo pri blagajni, tisti, ki se odločijo, da bodo spili tam se vsedejo in dobijo številko. Ko je njihovo naročilo pripravljeno, pocingljajo z zvončkom (s štirih različnih koncev bifeja: kuhinja, sokovi in kava na dveh koncih) in eden od nas mora takoj v akcijo in poiskati številko med 30 mizami zunaj, 20 mizami v prvem nadstropju in še pribl. 15 stoli ob majhnem šanku ob oknu. Ko je gužva, vse cinglja in zvoni na vse strani. Ne samo naši 4 zvonci, ampak tudi vilice, krožniki, zunaj tramvaji, itd... Skratka prava zmešnjava na prvi pogled, ampak ko se človek navadi, kar drsi med vsemi poslovneži in sproti prinaša, odnaša in čisti tisto kar mu je najbolj spotoma oz. kar je najbolj nujno. V urah, ko je največja gužva kavo pripravlja kar 5 ljudi. Delajo namreč na treh avtomatih lahko tudi 16 kav naenkrat. Baje na dan prodamo približno 30 kg kave, kar nanese okrog 2500 tako ali drugače pripravljenih kavnih napitkov. Glede na to, da se prvo in zadnjo uro ne proda več kot 30-40 kav, to nanese povprečno okrog 270 kav na uro.
Prvi dan sem mislil, da bom umrl od bolečine podplatov. Komaj sem se primajal do doma in se izčrpan vrgel na posteljo. Blažen sem se prepustil težko prisluženi masaži nog, nekaj pojedel in padel v posteljo kot pokošen. Tudi naslednje dni ni bili veliko boljše, Žiži mi je vsak dan po službi masirala podplate. Šele v petek sem svoje priljubljene Adidaske zamenjal s supergami in življenje je bilo vendarle nekoliko lažje. Pa tudi telo se počasi navadi na te nenavadne napore.
Kot se spodobi, sva prvi dan službe nazdravila in šla jest ven tukaj v bližnjo restavracijo, ki je vedno, ampak res vedno nabito polna. Res naju je zanimalo kaj tako posebnega ponujajo. Na najino žalost sva ugotovila, da je Fish&Chips restavracija, kar je v Avstraliji zelo popularno – ocvrte ribe in pomfrit. Sva se pač prepustila slavnostnemu občutku in naročilu za nameček dodala še pivo!
Žal iz službe še nimam nobenih slik, jih bom objavil takoj, ko bom imel kaj časa da se slikam!
Žiži je šla namreč s šolo na obisk starega zapora, ki zdaj obratuje kot muzej. Ogledali so si kje so bili ljudje zaprti v 19. stoletju in vse do leta 1929. Zapor je bil prostor usmrtitve nekaterih najbolj znanih (in ponavadi tudi slavnih) kriminalcev v zgodovini države. Prve poskuse spreobrnitve morilcev so izvajali z zaprtjem v samico velikosti približno 4 kvadratne metre. Vendar so kmalu ugotovili, da se je ljudem zaprtim v temi, v družbi s samim s sabo še bolj zmešalo.
Zapor je deloval po principu treh nadstropjih. V najnižjem so bili najhujši člani (morilci, posiljevalci, roparji), ki so bili sami v celici, izhoda na odprto so imeli le 1 uro na dan. Ko so bili izven celice, so prepoved komuniciranja z ostalimi zaporniki izvajali s posebnimi maskami. Tuširali so se lahko enkrat na teden, v celici jim je pa poleg žimnice delala družbo samo biblija. V drugem nadstropju so bili kaznjenci, ki so dovolj dolgo ubogali pravila obnašanja. Le-te so lahko tudi delali. Moški so uglavnem kopali in razbijali kamenje, ženske so šivale in kuhale. V tretjem nadstropju so bili zaporniki pred iztekom kazni, ali manjši kršitelji kot so razgrajači, pijanci, žeparji in prostitutke. Njihove celice so bile večje, kar za 8 oseb. Zaprtih je bilo tudi nemalo otrok. Otroci do 12 meseca so lahko ostali z materami, prav tako se je tam znašel marsikateri otrok, ki je kradel ali preveč razgrajal. Najmlajši član obsojen na zaporno kazen je bil triletni otrok, ker je bil brezdelen in neubogljiv.
V času delovanja zapora so izvršili 133 usmrtitev z obešanjem. Najbolj znan zapornik je bil vsekakor Ned Kelly, ki je bil obešen leta 1880 pri 25 letih starosti. Njegova slava je dosegla neverjetne razsežnosti, opisovan je bil v številni literaturi, folklori, filmu in ostali umetnosti.
Žiži se v šoli izjemno zabava, medtem ko jaz delam. Ja res, končno sem res dobil službo, in to tako, ki je od ponedeljka do petka kar 10 ur na dan! Klicali so me iz enega od 150 barov kjer sem pustil življenjepis. Poskusno sem oddelal in kar podaljšal do konca dneva. Lokal se nahaja v pritličju med dvema ogromnima poslovnima stolpnicama in je neverjetno poln skorajda nepretrgoma čez cel dan. Razen kave, ki je glavni prodajni produkt, ponujamo še odlične zajtrke in manjša kosila, sadne napitke in razne solate. Ogromno zdrave hrane se najde, predvsem je pa vse zelo okusno. Na dan mi pripada samo 15 min odmora. Takrat si lahko izberem nekaj iz ponudbe in se odpočijem od neprestanega letanja. Lokal se odpre ob 6h, jaz pridem ob 7h in tudi ostanem zadnji, da ga zaprem ob 17h.
Težko je opisati kako izgleda sistem dela, ampak vsega skupaj nas dela okrog 25. Ljudi mrgoli na vse strani, jaz in še trije natakarji samo nosimo hrano in pijačo po mizah. Vsi namreč naročajo in plačajo pri blagajni, tisti, ki se odločijo, da bodo spili tam se vsedejo in dobijo številko. Ko je njihovo naročilo pripravljeno, pocingljajo z zvončkom (s štirih različnih koncev bifeja: kuhinja, sokovi in kava na dveh koncih) in eden od nas mora takoj v akcijo in poiskati številko med 30 mizami zunaj, 20 mizami v prvem nadstropju in še pribl. 15 stoli ob majhnem šanku ob oknu. Ko je gužva, vse cinglja in zvoni na vse strani. Ne samo naši 4 zvonci, ampak tudi vilice, krožniki, zunaj tramvaji, itd... Skratka prava zmešnjava na prvi pogled, ampak ko se človek navadi, kar drsi med vsemi poslovneži in sproti prinaša, odnaša in čisti tisto kar mu je najbolj spotoma oz. kar je najbolj nujno. V urah, ko je največja gužva kavo pripravlja kar 5 ljudi. Delajo namreč na treh avtomatih lahko tudi 16 kav naenkrat. Baje na dan prodamo približno 30 kg kave, kar nanese okrog 2500 tako ali drugače pripravljenih kavnih napitkov. Glede na to, da se prvo in zadnjo uro ne proda več kot 30-40 kav, to nanese povprečno okrog 270 kav na uro.
Prvi dan sem mislil, da bom umrl od bolečine podplatov. Komaj sem se primajal do doma in se izčrpan vrgel na posteljo. Blažen sem se prepustil težko prisluženi masaži nog, nekaj pojedel in padel v posteljo kot pokošen. Tudi naslednje dni ni bili veliko boljše, Žiži mi je vsak dan po službi masirala podplate. Šele v petek sem svoje priljubljene Adidaske zamenjal s supergami in življenje je bilo vendarle nekoliko lažje. Pa tudi telo se počasi navadi na te nenavadne napore.
Kot se spodobi, sva prvi dan službe nazdravila in šla jest ven tukaj v bližnjo restavracijo, ki je vedno, ampak res vedno nabito polna. Res naju je zanimalo kaj tako posebnega ponujajo. Na najino žalost sva ugotovila, da je Fish&Chips restavracija, kar je v Avstraliji zelo popularno – ocvrte ribe in pomfrit. Sva se pač prepustila slavnostnemu občutku in naročilu za nameček dodala še pivo!
Žal iz službe še nimam nobenih slik, jih bom objavil takoj, ko bom imel kaj časa da se slikam!