Kylie nas je ta teden peljala pogledat pingvine tukaj v naši bližini. Na skalah St. Kilde vsak dan ob mraku in ob zori pokukajo iz svojih lukenj. Sicer je njihovo bolj znano prebivališče Philip Island, ampak ker je do tja kar nekaj vožnje, pa še vstopnina je draga, smo si raje izbrali brezplačno verzijo samo 5 min stran od doma. To je najmanjša vrsta pingvinov, visoki so samo pribl. 30 cm, vendar so na kopnem štorasti ravno toliko kot njihovi veliki sorodniki z južnega pola. Ker je na tem delu strogo prepovedano slikanje s flešem, nisem mogel narediti nobene normalne fotke... No, vsaj s tem fotičem ne.
Razen pingvinov sem pa to noč moral nujno slikati tudi Žiži, ki se je sredi poletja zabundala in pokrila s kapuco. Pravzaprav je oblekla vse kar je imela dolgega in še vedno jo je zeblo. Zunaj je bilo namreč 14 stopinj in pihal je močan veter. Še zdaleč si nisva predstavljala takega poletja. Tukaj se namreč vreme v enem dnevu spremeni vsaj štirikrat – od 16 do 20 stopinj ponoči pa vse od 22 do 32 čez dan, včasih celo do 40. Dežja sicer ne poznajo v taki obliki kot mi, saj vse kar ga je bilo je bilo le rahlo pršenje (Žiži pravi da štrca), tudi če je močneje deževalo, ni nikoli trajalo več kot 10 min.
No, te dni imamo vseeno zelo lepo vreme, tudi ponoči je več kot 20 stopinj. Žiži gre dopoldne za 2-3 ure na plažo, en dan sva šla na obrežje reke Yare, kjer sva si pripravila mini piknik in se nastavljala soncu ob branju knjige.
Ta teden je bila na vrsti še ena izmed mnogih kulinaričnih specialitet - pripravila sva kengurujevo meso. Še sreča, da naju je med ogledovanjem le-tega v supermarketu ogovoril nek gospod, ki nama je predlagal, da naj za prvič raje vzameva mariniranega, saj bi bilo škoda tako dobrega mesa, če se ga ne pripravi pravilno. In imel je prav. Meso je bilo prečudovito! Odličen okus, zelo mehko, sočno. Zanimivo, da je bila cena mariniranega kenguruja samo 16 AUD na kg (11,2€), saj piščanec stane 15 AUD.
Včeraj sem si, končno, po 2 tedenskem odlašanju privoščil kavo. Ampak tisto v zrnu, da jo lahko sam pripravljam doma. Odpravil sem se v eno izmed trgovin, kjer jo sami pražijo in si za začetek izbral brazilsko. Cena je bila sicer 15 AUD (10,5€) za 250g, kar ni tako veliko, če upoštevam, da vsak espresso spit zunaj stane 3,5 AUD (2,5€). Seveda je pa jasno, da ima tudi pitje kave zunaj svoje prednosti.
Danes sva se od Maxa spet vrnila zelo pozno. Kot vedno, tudi tokratno kosilo ni bilo izjema. Najedli smo se do nezavesti, saj so po ruski solati, ki je bila za predjed, na mizo prinesli 6 kilskega purana (za nas pet oseb!), zraven pa pripravili še cel kup prilog: mladi krompir, podvarak, proja, solata in za sladico oblande (za točen opis jedi raje kar pogooglajte). Predjed smo poplaknili z nekim turškim sadnim žganjem, kosilo pa z rdečim vinom in standardno vročekrvno debato. Težko je opisati kako je bila hrana okusna in s kakšno težavo sva se z Maxem potem prestavila še zadaj na vrt, kjer sva spila še kavico in uživala v nežni poletni sapici, medtem ko je Žiži zadremala na kavču.
Mestni prevoz je na božični dan brezplačen, zato se je na tramvajih trlo ljudi. Kar tri sva morala spustiti, saj ni bilo prostora, da se zrineva not. Tako nama je preostalo edino, da se usedeva na tistega, ki gre v nasprotno smer in se peljeva do končne postaje nedaleč stran in potem nazaj v najino smer. Zunaj je polno ljudi, z vseh balkonov v najini okolici se sliši glasba, tudi po mestu je živahno. Ljudje si vzamejo božič za druženje s svojimi ob kosilu ali večerji, zvečer pa seveda žur – in alkohol, ki je žal glavna večerna preokupacija večine Avstralcev. In po pregovoru ''When in Rome...'' jim sledijo tudi tuji obiskovalci. No, midva še nisva tako udomačena, tako da sva šla kar v horizontalo.
Razen pingvinov sem pa to noč moral nujno slikati tudi Žiži, ki se je sredi poletja zabundala in pokrila s kapuco. Pravzaprav je oblekla vse kar je imela dolgega in še vedno jo je zeblo. Zunaj je bilo namreč 14 stopinj in pihal je močan veter. Še zdaleč si nisva predstavljala takega poletja. Tukaj se namreč vreme v enem dnevu spremeni vsaj štirikrat – od 16 do 20 stopinj ponoči pa vse od 22 do 32 čez dan, včasih celo do 40. Dežja sicer ne poznajo v taki obliki kot mi, saj vse kar ga je bilo je bilo le rahlo pršenje (Žiži pravi da štrca), tudi če je močneje deževalo, ni nikoli trajalo več kot 10 min.
No, te dni imamo vseeno zelo lepo vreme, tudi ponoči je več kot 20 stopinj. Žiži gre dopoldne za 2-3 ure na plažo, en dan sva šla na obrežje reke Yare, kjer sva si pripravila mini piknik in se nastavljala soncu ob branju knjige.
Ta teden je bila na vrsti še ena izmed mnogih kulinaričnih specialitet - pripravila sva kengurujevo meso. Še sreča, da naju je med ogledovanjem le-tega v supermarketu ogovoril nek gospod, ki nama je predlagal, da naj za prvič raje vzameva mariniranega, saj bi bilo škoda tako dobrega mesa, če se ga ne pripravi pravilno. In imel je prav. Meso je bilo prečudovito! Odličen okus, zelo mehko, sočno. Zanimivo, da je bila cena mariniranega kenguruja samo 16 AUD na kg (11,2€), saj piščanec stane 15 AUD.
Včeraj sem si, končno, po 2 tedenskem odlašanju privoščil kavo. Ampak tisto v zrnu, da jo lahko sam pripravljam doma. Odpravil sem se v eno izmed trgovin, kjer jo sami pražijo in si za začetek izbral brazilsko. Cena je bila sicer 15 AUD (10,5€) za 250g, kar ni tako veliko, če upoštevam, da vsak espresso spit zunaj stane 3,5 AUD (2,5€). Seveda je pa jasno, da ima tudi pitje kave zunaj svoje prednosti.
Danes sva se od Maxa spet vrnila zelo pozno. Kot vedno, tudi tokratno kosilo ni bilo izjema. Najedli smo se do nezavesti, saj so po ruski solati, ki je bila za predjed, na mizo prinesli 6 kilskega purana (za nas pet oseb!), zraven pa pripravili še cel kup prilog: mladi krompir, podvarak, proja, solata in za sladico oblande (za točen opis jedi raje kar pogooglajte). Predjed smo poplaknili z nekim turškim sadnim žganjem, kosilo pa z rdečim vinom in standardno vročekrvno debato. Težko je opisati kako je bila hrana okusna in s kakšno težavo sva se z Maxem potem prestavila še zadaj na vrt, kjer sva spila še kavico in uživala v nežni poletni sapici, medtem ko je Žiži zadremala na kavču.
Mestni prevoz je na božični dan brezplačen, zato se je na tramvajih trlo ljudi. Kar tri sva morala spustiti, saj ni bilo prostora, da se zrineva not. Tako nama je preostalo edino, da se usedeva na tistega, ki gre v nasprotno smer in se peljeva do končne postaje nedaleč stran in potem nazaj v najino smer. Zunaj je polno ljudi, z vseh balkonov v najini okolici se sliši glasba, tudi po mestu je živahno. Ljudje si vzamejo božič za druženje s svojimi ob kosilu ali večerji, zvečer pa seveda žur – in alkohol, ki je žal glavna večerna preokupacija večine Avstralcev. In po pregovoru ''When in Rome...'' jim sledijo tudi tuji obiskovalci. No, midva še nisva tako udomačena, tako da sva šla kar v horizontalo.