Kot se za velika potovanja spodobi, so tudi naša družinska srečanja pred odhodom na mednarodni ravni. Namreč oba brata imam v tujini - eden ravno zaključuje študij v Washingtonu in drugi je kontrolor letenja na Nizozemskem. Žal Aleksandra v Ameriki nismo uspeli obiskati (čeprav je bil tudi to eden od planov), smo pa Vlatoda in njegovo družinico obiskali v mestecu Geleen pri Maastrichtu.
Moja starša sta uredila karte še zame in za Žiži in že smo bili na poti. Žiži je sladko izkusila majhne nevšečnosti, ki se ti lahko pripetijo v zračnem prometu. In če je strah pred letenjem prisoten, so te izkušnje lahko sila neprijetne...
Ne bom se spuščal v podrobnosti, vendar smo se po 20 minutah letenja obrnili in se vrnili na Brnik zaradi tehnične napake. Lahko si predstavljate izraz na obrazu od Žiži, saj dejansko nismo vedeli ali gre za kakšno hujšo okvaro ali kaj minimalnega. In seveda me po neprespani noči ni pustila spati med letom...
No, pa smo kljub vsemu uspešno prispeli v Bruselj, kjer nas je čakal Vlado. Po dve urnem ogledu mesta iz avta; namreč na našo željo smo zavili še v center in po eni uri v koloni prevozili 300 metrov. Videli smo le opevani parlament in ob prvi možnosti hitro zavili proti Nizozemski.
Obisk je bil predvsem namenjen družinskemu druženju s poudarkom na ščipanju in grizenju nečaka Tarasa, ki bo 15.12. dopolnil prvo leto. Tudi vreme ni bilo ravno naklonjeno postopanju po mestu, pa vendar smo si ogledali okolico kjer živijo, mlin v bližini, Maastricht in nekaj manjših mestec.
Doma je bil na programu šah, Pictionary, Mastermind in filmi. Aja, pa da ne pozabim - medsebojno podajanje Tarasa ter občudovanje tega napumpanega, nasmejanega in inteligentnega bitja.
Zaključek izleta se je malo zakompliciral. Namesto v pon. zvečer, smo zaradi logističnih razlogov prevoza do letališča prestavili let na torek zjutraj. Vendar smo zaradi poznega štarta in nepopisne gneče že 50km pred Brusljem zamudili let. Tako smo imeli še en dan za druženje in ujeli večerni let. Ta let je bil za Žiži spet zgodba zase, saj nas je kapetan že takoj po vzletu opozoril, da piha višinski veter do 150km/h. No, spet se ne bom spuščal v podrobnosti, saj nas je nad Slovenijo kar solidno premetavalo. Nekateri smo uživali v popestrenem letu, medtem ko so drugi srčno upali, da se to ne ponovi nikoli več.
Kljub vsemu je bil izlet, ki nam bo ostal v lepem spominu še dolgo. Tudi oba leta sta bila zanimiva izkušnja, čeprav bo Žiži rabila še kar nekaj časa, da bo to lahko potrdila.
Moja starša sta uredila karte še zame in za Žiži in že smo bili na poti. Žiži je sladko izkusila majhne nevšečnosti, ki se ti lahko pripetijo v zračnem prometu. In če je strah pred letenjem prisoten, so te izkušnje lahko sila neprijetne...
Ne bom se spuščal v podrobnosti, vendar smo se po 20 minutah letenja obrnili in se vrnili na Brnik zaradi tehnične napake. Lahko si predstavljate izraz na obrazu od Žiži, saj dejansko nismo vedeli ali gre za kakšno hujšo okvaro ali kaj minimalnega. In seveda me po neprespani noči ni pustila spati med letom...
No, pa smo kljub vsemu uspešno prispeli v Bruselj, kjer nas je čakal Vlado. Po dve urnem ogledu mesta iz avta; namreč na našo željo smo zavili še v center in po eni uri v koloni prevozili 300 metrov. Videli smo le opevani parlament in ob prvi možnosti hitro zavili proti Nizozemski.
Obisk je bil predvsem namenjen družinskemu druženju s poudarkom na ščipanju in grizenju nečaka Tarasa, ki bo 15.12. dopolnil prvo leto. Tudi vreme ni bilo ravno naklonjeno postopanju po mestu, pa vendar smo si ogledali okolico kjer živijo, mlin v bližini, Maastricht in nekaj manjših mestec.
Doma je bil na programu šah, Pictionary, Mastermind in filmi. Aja, pa da ne pozabim - medsebojno podajanje Tarasa ter občudovanje tega napumpanega, nasmejanega in inteligentnega bitja.
Zaključek izleta se je malo zakompliciral. Namesto v pon. zvečer, smo zaradi logističnih razlogov prevoza do letališča prestavili let na torek zjutraj. Vendar smo zaradi poznega štarta in nepopisne gneče že 50km pred Brusljem zamudili let. Tako smo imeli še en dan za druženje in ujeli večerni let. Ta let je bil za Žiži spet zgodba zase, saj nas je kapetan že takoj po vzletu opozoril, da piha višinski veter do 150km/h. No, spet se ne bom spuščal v podrobnosti, saj nas je nad Slovenijo kar solidno premetavalo. Nekateri smo uživali v popestrenem letu, medtem ko so drugi srčno upali, da se to ne ponovi nikoli več.
Kljub vsemu je bil izlet, ki nam bo ostal v lepem spominu še dolgo. Tudi oba leta sta bila zanimiva izkušnja, čeprav bo Žiži rabila še kar nekaj časa, da bo to lahko potrdila.