Vikend sva porabila za raziskovanje centra mesta. V soboto sva se z najinima gostiteljema odpravila najprej na tržnico v Dandenong, kjer smo okusili tudi to vrsto nakupovanja. Tu so izdelki načeloma cenejši kot v supermarketih, predvsem pa povsod poudarjajo, da je vse avstralskega izvora. Tu in tam se najde kak kivi z Nove Zelandije in kak sadež s Tajske, vse ostalo je pa karseda striktno domače. Seveda so tukaj tudi štanti s poceni nekvalitetnimi oblekami in raznimi drobnarijami, ki se jih najde na vseh tržnicah. To je kraj tisočerih jezikov, občasno tudi angleščine! Celo stojnica z burekom obstaja in pa en model, ki prodaja doma posnete dvd-je s srbskimi in hrvaškimi serijami in cd-je z glasbo. Borka se tukaj obvezno ustavi in si za 2 AUD sposodi (poudarjam: sposodi) piratski dvd z neko serijo, ki jo redno spremlja.
Po opravljenem nakupu nas je Max sam peljal z vlakom do centra in potem peš naokrog. Pogledali smo tudi kje je šola od Žiži, tako da jo bo v pon. na prvi šolski dan lažje našla.
Tudi naslednji dan sva se odpravila sama v center. Ko se enkrat štempljaš z Myki kartico (kot naša Urbana) se lahko cel dan voziš z vsemi sredstvi javnega prevoza. Tako sva izkoristila predvsem tramvaj po centru. Obiskala sva kitajsko četrt, kjer sva tudi pojedla ne-ravno-najboljše-vendar-še-kar-poceni kosilo, zatem pa prehodila še italijansko četrt, kjer sva kot zmešana zaman iskala internet v kombinaciji s kavo.
Ne moreva opisati kako se nama je mesto v trenutku priljubilo! Že predmestje nama je bilo všeč, ampak ko sva videla center sva ostala brez besed. Predvsem naju navdušuje dejstvo, da je vsepovsod nešteto mladih, ogromno dogajanja, kulturnih dogodkov, gledališč, kinodvoran, razstav, uličnih umetnikov, pa tudi prečudovitih lokalov in restavracij. V slednje nisva ravno zahajala, saj še nisva na nivoju njihovih prihodkov... Človek se zelo hitro znajde po mestu, ljudje so pa tudi zelo vljudni in radi pomagajo. Preseneča naju kako preveč po pravilih živijo, saj tudi ceste nihče ne prečka ob rdeči luči, kar je meni osebno nesmiselno. Nihče ne trobi ob zastojih, vsi so vljudni in potrpežljivi.
No to, so prvi vtisi, ki so baje najbolj pomembni. Komaj čakava, da najdeva stanovanje in službo ter začneva živeti po njihovo. Takrat se bova v mesto ponovno zaljubila.
Po opravljenem nakupu nas je Max sam peljal z vlakom do centra in potem peš naokrog. Pogledali smo tudi kje je šola od Žiži, tako da jo bo v pon. na prvi šolski dan lažje našla.
Tudi naslednji dan sva se odpravila sama v center. Ko se enkrat štempljaš z Myki kartico (kot naša Urbana) se lahko cel dan voziš z vsemi sredstvi javnega prevoza. Tako sva izkoristila predvsem tramvaj po centru. Obiskala sva kitajsko četrt, kjer sva tudi pojedla ne-ravno-najboljše-vendar-še-kar-poceni kosilo, zatem pa prehodila še italijansko četrt, kjer sva kot zmešana zaman iskala internet v kombinaciji s kavo.
Ne moreva opisati kako se nama je mesto v trenutku priljubilo! Že predmestje nama je bilo všeč, ampak ko sva videla center sva ostala brez besed. Predvsem naju navdušuje dejstvo, da je vsepovsod nešteto mladih, ogromno dogajanja, kulturnih dogodkov, gledališč, kinodvoran, razstav, uličnih umetnikov, pa tudi prečudovitih lokalov in restavracij. V slednje nisva ravno zahajala, saj še nisva na nivoju njihovih prihodkov... Človek se zelo hitro znajde po mestu, ljudje so pa tudi zelo vljudni in radi pomagajo. Preseneča naju kako preveč po pravilih živijo, saj tudi ceste nihče ne prečka ob rdeči luči, kar je meni osebno nesmiselno. Nihče ne trobi ob zastojih, vsi so vljudni in potrpežljivi.
No to, so prvi vtisi, ki so baje najbolj pomembni. Komaj čakava, da najdeva stanovanje in službo ter začneva živeti po njihovo. Takrat se bova v mesto ponovno zaljubila.