O ti majhno, grenko, črno,
dragoceno kave zrno.
Zdaj se pražiš, zdaj se melješ,
v svet ekstaze me popelješ!
Ti mi nežne vzdihljaje sprožaš,
ti brbončice mi božaš.
Črna in vroča me objemaš,
telo mi strastno razvnemaš.
Iz dneva v dan zdaj se mi zdi,
da mi brez tebe živeti ni!
Dočakal sem ta dan, da sem se lahko uradno začel šolati kot profesionalni kavomojster ali strokovno - barista. V mestu, kjer je kvaliteta kave na prvem mestu, je za delo s to priljubljeno pijačo tečaj Barista Course skoraj nujen. Izjema so le mojstri, ki so to obrt izpilili drugje (po največji verjetnosti v Italiji). Za večino udeležencev seminarja to pomeni samo papir s katerim bodo mahali, ko bodo iskali službo, vendar zame je to veliko več. To je vstopnica v svet, ki me že nekaj časa zelo zanima. Področje, ki je na videz zelo enostavno, a obenem izjemno kompleksno, pestro in polno prostora za nadgrajevanje.
V prvem delu seminarja smo se naučili rokovati z espresso mašino, predvsem pa z mlinčkom, ki je najbolj pomemben del procesa. Kljub nekaj strahotno zgrešenim poskusom, je bil v povprečju espresso kar dober. Da ne omenjam, da je bil boljši kot v 99% slovenskih lokalov! V drugem delu je sledilo še mleko. Tudi v Melbournu se žal večina kav pije z mlekom, zato je priprava in serviranje le-tega izjemnega pomena. Do izdelave raznih vzorcev v peni nismo prišli, saj je to rezervirano za level 2, ki ga imam čez 14 dni. Seveda pa to ni stvar nekaj urnega seminarja, ampak predvsem neskončne prakse.
Pri vsem tem mi je najbolj všeč, da je delo (kljub zelo repetitivnemu procesu) zelo organsko, oz. ni robotsko kolikor zgleda. Dober barista vedno gleda, posluša, voha in okuša živila s katerimi dela (torej kavo in mleko) in sproti dela minimalne korekture, da proizvede res odlično kavo (ki je seveda tudi vizualno korektna). Kar smešno mi je, ko pomislim kako v Sloveniji vsaka 15 letna dijakinja, ki čez poletje dela v lokalu lahko pripravlja kavo brez da bi ji kdo dal kakšna posebna navodila. Saj priznam, to je služba, ki jo vsak lahko opravlja. Če je avtomat in mlinček nastavil profesionalec in če je šolarko naučil to uporabljati, potem je le stvar števila ponovitev, ki jih bo rabila, da osvoji avtomatiziranost in proizvede dobro kavo. Za tisto piko na i je pa potrebno več. Veliko več! Predvsem je potrebna ljubezen do dela, kot pri vsaki drugi specializaciji.
V obilici ljubezni do izbraževanja in nadgrajevanja tega mojega (zdaj že nekaj letnega) hobija sem danes zjutraj obiskal še cupping v eni od pražilnic kave. Cupping je okušanje kave kot ga delajo poznavalci, ko mešajo nove mešanice, ko kupujejo nove kave, ali pa tudi na tekmovanjih med baristami.
Market Lane Coffee je ena od mnogih pražilnic kave v Melbournu in edina, ki organizira brezplačne cuppinge za javnost s kratkim uvodnim predavanjem. Nobenega skritega prodajnega plana, nobenega vsiljevanja produktov, samo želja po izobraževanju tistih, ki jih ta stroka zanima.
Pri kavi gre (kot pri vinu) za določanje lastnosti, ki se izrazijo ob prelivanju po jeziku ter ob t.i. po-okusu (after taste), ki ostane, ko kavo izpljuneš v lonček. Vsak dobi svojo žlico, greš od kave do kave in jo karseda glasno srkneš vase, saj s tem baje najbolje razporediš tekočino po jeziku. Na začetku sem tako vneto srkal, da se mi je nekajkrat skoraj zaletelo. Kot začetnik seveda nisem mogel razločiti niti katera ima več kislosti in katera manj, kaj šele da bi rekel, ali daje po marelici, toastu ali javorjevem sirupu. Vse to je del razvijanja tega zakrnelega čuta, mimo katerega velikokrat hrano samo bašemo ne da bi sploh pomislili kakšen okus ima.
Po vseh izpljunenih kavah sem si na koncu privoščil eno pravo – in sicer za spremembo ne espresso. Samo v boljših kafičih srežejo tudi druge oblike, kot naprimer pour over (glej sliko), kjer je doživetje kave čisto drugačno kot pri espressu. Prepustil sem se opoju te starodavne pijače in z nasmeškom preživel dan.
dragoceno kave zrno.
Zdaj se pražiš, zdaj se melješ,
v svet ekstaze me popelješ!
Ti mi nežne vzdihljaje sprožaš,
ti brbončice mi božaš.
Črna in vroča me objemaš,
telo mi strastno razvnemaš.
Iz dneva v dan zdaj se mi zdi,
da mi brez tebe živeti ni!
Dočakal sem ta dan, da sem se lahko uradno začel šolati kot profesionalni kavomojster ali strokovno - barista. V mestu, kjer je kvaliteta kave na prvem mestu, je za delo s to priljubljeno pijačo tečaj Barista Course skoraj nujen. Izjema so le mojstri, ki so to obrt izpilili drugje (po največji verjetnosti v Italiji). Za večino udeležencev seminarja to pomeni samo papir s katerim bodo mahali, ko bodo iskali službo, vendar zame je to veliko več. To je vstopnica v svet, ki me že nekaj časa zelo zanima. Področje, ki je na videz zelo enostavno, a obenem izjemno kompleksno, pestro in polno prostora za nadgrajevanje.
V prvem delu seminarja smo se naučili rokovati z espresso mašino, predvsem pa z mlinčkom, ki je najbolj pomemben del procesa. Kljub nekaj strahotno zgrešenim poskusom, je bil v povprečju espresso kar dober. Da ne omenjam, da je bil boljši kot v 99% slovenskih lokalov! V drugem delu je sledilo še mleko. Tudi v Melbournu se žal večina kav pije z mlekom, zato je priprava in serviranje le-tega izjemnega pomena. Do izdelave raznih vzorcev v peni nismo prišli, saj je to rezervirano za level 2, ki ga imam čez 14 dni. Seveda pa to ni stvar nekaj urnega seminarja, ampak predvsem neskončne prakse.
Pri vsem tem mi je najbolj všeč, da je delo (kljub zelo repetitivnemu procesu) zelo organsko, oz. ni robotsko kolikor zgleda. Dober barista vedno gleda, posluša, voha in okuša živila s katerimi dela (torej kavo in mleko) in sproti dela minimalne korekture, da proizvede res odlično kavo (ki je seveda tudi vizualno korektna). Kar smešno mi je, ko pomislim kako v Sloveniji vsaka 15 letna dijakinja, ki čez poletje dela v lokalu lahko pripravlja kavo brez da bi ji kdo dal kakšna posebna navodila. Saj priznam, to je služba, ki jo vsak lahko opravlja. Če je avtomat in mlinček nastavil profesionalec in če je šolarko naučil to uporabljati, potem je le stvar števila ponovitev, ki jih bo rabila, da osvoji avtomatiziranost in proizvede dobro kavo. Za tisto piko na i je pa potrebno več. Veliko več! Predvsem je potrebna ljubezen do dela, kot pri vsaki drugi specializaciji.
V obilici ljubezni do izbraževanja in nadgrajevanja tega mojega (zdaj že nekaj letnega) hobija sem danes zjutraj obiskal še cupping v eni od pražilnic kave. Cupping je okušanje kave kot ga delajo poznavalci, ko mešajo nove mešanice, ko kupujejo nove kave, ali pa tudi na tekmovanjih med baristami.
Market Lane Coffee je ena od mnogih pražilnic kave v Melbournu in edina, ki organizira brezplačne cuppinge za javnost s kratkim uvodnim predavanjem. Nobenega skritega prodajnega plana, nobenega vsiljevanja produktov, samo želja po izobraževanju tistih, ki jih ta stroka zanima.
Pri kavi gre (kot pri vinu) za določanje lastnosti, ki se izrazijo ob prelivanju po jeziku ter ob t.i. po-okusu (after taste), ki ostane, ko kavo izpljuneš v lonček. Vsak dobi svojo žlico, greš od kave do kave in jo karseda glasno srkneš vase, saj s tem baje najbolje razporediš tekočino po jeziku. Na začetku sem tako vneto srkal, da se mi je nekajkrat skoraj zaletelo. Kot začetnik seveda nisem mogel razločiti niti katera ima več kislosti in katera manj, kaj šele da bi rekel, ali daje po marelici, toastu ali javorjevem sirupu. Vse to je del razvijanja tega zakrnelega čuta, mimo katerega velikokrat hrano samo bašemo ne da bi sploh pomislili kakšen okus ima.
Po vseh izpljunenih kavah sem si na koncu privoščil eno pravo – in sicer za spremembo ne espresso. Samo v boljših kafičih srežejo tudi druge oblike, kot naprimer pour over (glej sliko), kjer je doživetje kave čisto drugačno kot pri espressu. Prepustil sem se opoju te starodavne pijače in z nasmeškom preživel dan.