Te dni se ne dogaja nič posebnega. Vsaj ne za blog. Žiži pridno hodi v šolo, jaz pa po kafičih (iskat službo, da ne bo pomote). Tukaj namreč velja pravilo, da je za pridobitev službe zelo pomemben dobro napisan resumé, oz. življenjepis. Nihče ne more preveriti ali je tisto kar je napisano res, ampak važno je, da ga napišeš, ga prineseš in da za tem stojiš. Torej sem, da bi začasno našel neko delo v baru, seveda napisal, da sem delal že po vseh možnih barih v Sloveniji (med njimi tudi v Raca baru, kjer smo bili pol leta predvsem redne stranke), saj tukaj izkušnje največ štejejo - tudi, če so samo na papirju. Melbourne je predvsem zanan po kvaliteti kave v barih, zato za kavomat ne spustijo kogarkoli zraven, oz. ponavadi je celo zaželjen izkušen barista s certifikatom. Najbližje kar sem jaz prišel certifikatu je, da sem si 96x pogledal različne youtube tutoriale kako pripraviti espresso.
Vidim, da je, kod drugje v ''razvitem'' svetu, zelo pomembna papirologija. Če bi s sabo prinesel kakršen koli certifikat, bi zagotovo lažje dobil službo. Seveda bi nastal dodaten problem z nostrifikacijo le-tega, kar bi moral reševati že pred odhodom. Tukaj celo natakarji za delo z alkoholom rabijo nek poseben certifikat (RSA Certificate).
Ko sem prvi dan spraševal za službo v nekem lokalu, ki je imel izobešen oglas, da potrebujejo nekoga za pomoč v kuhinji, me je šefica najprej vprašala, če imam imam kakšne izkušnje in če sem prinesel resumé. Glede na to, da mi je minuto pred tem razložila, da bo delo predvsem rezanje čebule in paradižnika (saj ničesar ne kuhajo, samo sendviče in solate imajo) sem seveda debelo buljil, češ kakšen resumé za rezanje čebule!? Ampak zdaj mi je to že čisto normalno. Pač to je prva stvar, ki jo hočejo od tebe, da preverijo ali znaš spraviti skupaj za 2 strani klobasanja o sebi v tako obliko kot se za šolanega avstralca spodobi. Tisti življenjepisi, ki imajo slovnične napake ali so površno napisani, so seveda kaj hitro izločeni iz ožjega izbora rezalcev čebule, čistilcev oken in mešalcev malte.
No seveda, potem je pa tukaj še druga vrsta ljudi z življenjepisi. V to spadam jaz. Da zadovoljim potrebam svoje spremljevalke, bom opisal tudi to... Namreč prejšnji teden sem oddal že kar nekaj življenjepisov po centru mesta, predvsem sem pa čakal, da se vseliva, da vidim v kateri okolici naj začnem iskati službo. Ko sem v torek delil papirje po lokalih v bližini stanovanja, sem v nekem trenutku ugotovil, da sem v strašni želji po izpopolnjevanju življenjepisa in po sledenju navodilom z interneta, pozabil vnesti svoje kontaktne podatke! Lepa reč!
Vse skupaj sem vrgel stran in si naprintal nove, ki jih zdaj veselo delim. Torej je bil včeraj šele prvi dan uradnega iskanja službe! Kakor ugotavljam, bo v decembru res težko kaj najti, saj so se vsi izjemno dobro pripravili na norišnico, ki obdaja mesto. Predvsem so pa tukaj tudi vsi študenti, ki imajo zdaj počitnice in so se za delo v tem obdobju zmenili že zdavnaj. Velika večina lastnikov lokalov mi odgovori, da zdaj ne, verjetno pa v januarju.
Doma se s Kylie in Sharon kar dobro štekamo. V ponedeljek nam je ona skuhaja spet neko malezijsko jed, v torek sva se pa midva potrudila z večerjo – piščanec v omaki, pečen krompir in solata.
Kar nekaj težav imava s prenosom denarja na avstralski bančni račun, ampak mislim, da nama bo zdaj uspelo. Nikoli ne bom razumel kako lahko v 21. stoletju elektronski prenos fiktivnega denarja iz Evrope v Avstralijo traja 5 delovnih dni! Njej sva namreč dolžna še del varščine in celo najemnino. Sicer je rekla, da ni panike, ampak tudi midva bi rada poravnala čimprej.
Skupaj smo šli po nakupih v trgovino Costco, ki je veleprodajna mega-trgovina samo za člane, ostali (brez spremstva člana) sploh nimajo vstopa. Članarina stane 60 AUD letno, notri se pa najde vse od šivanke do tramvaja. Večino stvari je treba kupiti v megalomanskih količinah, ampak nekatere prodajajo tudi na kos. Nakupila sva nekaj hrane in brisačo za na plažo, Kylie pa za cel kamion daril za božič. Edina stvar, ki bi si jo jaz želel za letošnji božič je, da ne dobim nobenega darila :)
Vidim, da je, kod drugje v ''razvitem'' svetu, zelo pomembna papirologija. Če bi s sabo prinesel kakršen koli certifikat, bi zagotovo lažje dobil službo. Seveda bi nastal dodaten problem z nostrifikacijo le-tega, kar bi moral reševati že pred odhodom. Tukaj celo natakarji za delo z alkoholom rabijo nek poseben certifikat (RSA Certificate).
Ko sem prvi dan spraševal za službo v nekem lokalu, ki je imel izobešen oglas, da potrebujejo nekoga za pomoč v kuhinji, me je šefica najprej vprašala, če imam imam kakšne izkušnje in če sem prinesel resumé. Glede na to, da mi je minuto pred tem razložila, da bo delo predvsem rezanje čebule in paradižnika (saj ničesar ne kuhajo, samo sendviče in solate imajo) sem seveda debelo buljil, češ kakšen resumé za rezanje čebule!? Ampak zdaj mi je to že čisto normalno. Pač to je prva stvar, ki jo hočejo od tebe, da preverijo ali znaš spraviti skupaj za 2 strani klobasanja o sebi v tako obliko kot se za šolanega avstralca spodobi. Tisti življenjepisi, ki imajo slovnične napake ali so površno napisani, so seveda kaj hitro izločeni iz ožjega izbora rezalcev čebule, čistilcev oken in mešalcev malte.
No seveda, potem je pa tukaj še druga vrsta ljudi z življenjepisi. V to spadam jaz. Da zadovoljim potrebam svoje spremljevalke, bom opisal tudi to... Namreč prejšnji teden sem oddal že kar nekaj življenjepisov po centru mesta, predvsem sem pa čakal, da se vseliva, da vidim v kateri okolici naj začnem iskati službo. Ko sem v torek delil papirje po lokalih v bližini stanovanja, sem v nekem trenutku ugotovil, da sem v strašni želji po izpopolnjevanju življenjepisa in po sledenju navodilom z interneta, pozabil vnesti svoje kontaktne podatke! Lepa reč!
Vse skupaj sem vrgel stran in si naprintal nove, ki jih zdaj veselo delim. Torej je bil včeraj šele prvi dan uradnega iskanja službe! Kakor ugotavljam, bo v decembru res težko kaj najti, saj so se vsi izjemno dobro pripravili na norišnico, ki obdaja mesto. Predvsem so pa tukaj tudi vsi študenti, ki imajo zdaj počitnice in so se za delo v tem obdobju zmenili že zdavnaj. Velika večina lastnikov lokalov mi odgovori, da zdaj ne, verjetno pa v januarju.
Doma se s Kylie in Sharon kar dobro štekamo. V ponedeljek nam je ona skuhaja spet neko malezijsko jed, v torek sva se pa midva potrudila z večerjo – piščanec v omaki, pečen krompir in solata.
Kar nekaj težav imava s prenosom denarja na avstralski bančni račun, ampak mislim, da nama bo zdaj uspelo. Nikoli ne bom razumel kako lahko v 21. stoletju elektronski prenos fiktivnega denarja iz Evrope v Avstralijo traja 5 delovnih dni! Njej sva namreč dolžna še del varščine in celo najemnino. Sicer je rekla, da ni panike, ampak tudi midva bi rada poravnala čimprej.
Skupaj smo šli po nakupih v trgovino Costco, ki je veleprodajna mega-trgovina samo za člane, ostali (brez spremstva člana) sploh nimajo vstopa. Članarina stane 60 AUD letno, notri se pa najde vse od šivanke do tramvaja. Večino stvari je treba kupiti v megalomanskih količinah, ampak nekatere prodajajo tudi na kos. Nakupila sva nekaj hrane in brisačo za na plažo, Kylie pa za cel kamion daril za božič. Edina stvar, ki bi si jo jaz želel za letošnji božič je, da ne dobim nobenega darila :)