Vikend je bil kar pester. Oziroma vsaj poln nepredvidljivosti. Začelo se je v soboto, ko sem se vračal iz mesta. Prejel sem klic od sosatnovalke Kylie, da se s Sharon odpravljata do njenega brata, ki je ravno na izletu na Philip Islandu in če hočeva, greva lahko zraven. Po zelo kratkem premisleku sva privolila, na hitro skuhala kosilo, ga zbasala v plastično posodo in že smo bili na poti. Taka priložnost se mogoče ne bo več ponudila.
Philip Island je otok na jugovzhodni strani zaliva, približno dve uri vožnje od našega stanovanja. Trajekta nismo potrebovali saj je na otok speljan most. To je ena od glavnih turističnih atrakcij v okolici Melbourna (otok seveda, ne most!). Ponuja predvsem oglede pingvinov, kengurujev, koal in tjulnov - seveda se vse drago plača.
Mi smo se plačilu izognili in prišli predvsem uživat v naravi in na plaži (čeprav vreme ni bilo ravno naklonjeno kopanju). Tukaj je velika verjetnost, da se vse, za ogled drago plačljive živali, sreča tudi na cesti ali ob njej. Okej, razen tjulnov! Tudi mi smo imeli nekaj sreče, saj smo srečali kar nekaj zajcev, papig in kengurujev (žal noben ni skočil pred avto in se ponudil za večerjo). Ko sva z Žiži sedela na plaži, sva zagledala celo osamljenega tjulna, ki je krožil okrog otoka in najbrž iskal žogo za žongliranje. Kljub izjemnemu trudu pa koale vendarle nismo videli.
Nedeljsko jutro je bilo ležerno vse dokler nisem ob 9:30 prižgal telefona in prejel 3 sms-e od tipa, ki organizira ljudi za delo v mobilnem lunaparku. Glede na to, da mi je obljubil, da mi bo v soboto javil ali me rabi ali ne, sem kar malo nehal računati na to. Kakorkoli že, ob 10.30 sem bil že na vlaku proti severnemu delu mesta. Po eni uri vožnje sem prispel na lokacijo, ki je bila tokrat muslimanska osnovna šola. V lunaparku je šlo je za napihljive gradove in ostale reči kjer otroci skačejo, nekaj ringlšpilov in avtomobilčke. Tokratna lokacija je bila muslimanska šola.
Jaz sem bil s tremi sodelavci zadolžen za napihnjen grad. Otrokom je bilo treba pomagati splezati not in jih malo opazovati, če se poškodujejo ali stepejo. Po 5 minutah je karta za 5 AUD (3,5€) potekla in morali smo jih nagnati ven. Seveda se mi je zdelo skrajno neumno držati se štoparice do sekunde natančno. Tako so nekateri (sploh, če so bili spretni in prilezli nazaj not takoj, ko sem jih pospremil ven) skakali tudi po 20 min! Vsi pa zagotovo vsaj 7-8 min.
Lep sončen dan je bil, otroci so prihajali v manjših skupinah tako, da je bilo merjenje časa zelo enostavno. Otročje lahko delo, sem si mislil in se nenehno pozibaval na gigantski zračni blazini, medtem ko so brkati očetje in zamaskirane mamice ponosno občudovale svoje podmladke. Imeli smo arabsko glasbeno podlago, ki je donela iz zvočnikov ob odru, občasno se je zaslišalo tudi stokanju podobno prepevanje ob molitvah. Zelo zanimivo je bilo biti obkrožen s popolnoma tujo kulturo in jezikom. No, pa še plačan sem bil 17 AUD (12€) na uro in ure so gladko tekle...
...vse do večera, ko se je nabrala množica. Otroci so uletavali not in ven kot po tekočem traku, niti v sanjah si nisem mogel zapomniti kdo je kdo in kdaj je prišel. Zmešnjava je bila ogromna, ampak glede na to, da se s podaljšanim bivanjem v deželi skakanja ni delala nobena škoda, se tudi jaz nisem preveč sekiral. Trudil sem se le, da komu ne naredim krivice in ga prehitro pošljem ven.
Po dokaj pestrem dnevu so punce točno ob 21.00 kar izpuhtele, fantje smo pa ostali, da smo še pospravili. To gigantsko napihljivo gmoto je bilo treba zviti v rolado premera cca 1m. In ker je zvitek tehtal vsaj 500kg se nas je nabralo pribl. 12 da smo ga zvalili v tovornjak. In ponovili vajo še s preostalimi igrali. Delo se je toliko zavleklo, da sem komajda ujel zadnji vlak do centra mesta, ampak žal zamudil zadnji tramvaj. Ker nisem hotel zapravljati denarja za taksi, sem se lahkih (beri: na smrt utrujenih) nog odpravil na enourni sprehod proti domu. Razen podplatov me je strašno bolela vez na zadnjem delu kolena, saj sem si jo najbrž ob celodnevnem balansiranju na nestabilni podlagi malo nategnil. Zdaj vsaj vem zakaj so vsi ostali kar naprej hodili ven in otroke opazovali od zunaj!
Čudovita (12 urna) izkušnja je bila za mano, ob 2h zjutraj sem le prilezel do tuša in se naslednje jutro komaj odlepil od postelje okrog 10. ure.
Philip Island je otok na jugovzhodni strani zaliva, približno dve uri vožnje od našega stanovanja. Trajekta nismo potrebovali saj je na otok speljan most. To je ena od glavnih turističnih atrakcij v okolici Melbourna (otok seveda, ne most!). Ponuja predvsem oglede pingvinov, kengurujev, koal in tjulnov - seveda se vse drago plača.
Mi smo se plačilu izognili in prišli predvsem uživat v naravi in na plaži (čeprav vreme ni bilo ravno naklonjeno kopanju). Tukaj je velika verjetnost, da se vse, za ogled drago plačljive živali, sreča tudi na cesti ali ob njej. Okej, razen tjulnov! Tudi mi smo imeli nekaj sreče, saj smo srečali kar nekaj zajcev, papig in kengurujev (žal noben ni skočil pred avto in se ponudil za večerjo). Ko sva z Žiži sedela na plaži, sva zagledala celo osamljenega tjulna, ki je krožil okrog otoka in najbrž iskal žogo za žongliranje. Kljub izjemnemu trudu pa koale vendarle nismo videli.
Nedeljsko jutro je bilo ležerno vse dokler nisem ob 9:30 prižgal telefona in prejel 3 sms-e od tipa, ki organizira ljudi za delo v mobilnem lunaparku. Glede na to, da mi je obljubil, da mi bo v soboto javil ali me rabi ali ne, sem kar malo nehal računati na to. Kakorkoli že, ob 10.30 sem bil že na vlaku proti severnemu delu mesta. Po eni uri vožnje sem prispel na lokacijo, ki je bila tokrat muslimanska osnovna šola. V lunaparku je šlo je za napihljive gradove in ostale reči kjer otroci skačejo, nekaj ringlšpilov in avtomobilčke. Tokratna lokacija je bila muslimanska šola.
Jaz sem bil s tremi sodelavci zadolžen za napihnjen grad. Otrokom je bilo treba pomagati splezati not in jih malo opazovati, če se poškodujejo ali stepejo. Po 5 minutah je karta za 5 AUD (3,5€) potekla in morali smo jih nagnati ven. Seveda se mi je zdelo skrajno neumno držati se štoparice do sekunde natančno. Tako so nekateri (sploh, če so bili spretni in prilezli nazaj not takoj, ko sem jih pospremil ven) skakali tudi po 20 min! Vsi pa zagotovo vsaj 7-8 min.
Lep sončen dan je bil, otroci so prihajali v manjših skupinah tako, da je bilo merjenje časa zelo enostavno. Otročje lahko delo, sem si mislil in se nenehno pozibaval na gigantski zračni blazini, medtem ko so brkati očetje in zamaskirane mamice ponosno občudovale svoje podmladke. Imeli smo arabsko glasbeno podlago, ki je donela iz zvočnikov ob odru, občasno se je zaslišalo tudi stokanju podobno prepevanje ob molitvah. Zelo zanimivo je bilo biti obkrožen s popolnoma tujo kulturo in jezikom. No, pa še plačan sem bil 17 AUD (12€) na uro in ure so gladko tekle...
...vse do večera, ko se je nabrala množica. Otroci so uletavali not in ven kot po tekočem traku, niti v sanjah si nisem mogel zapomniti kdo je kdo in kdaj je prišel. Zmešnjava je bila ogromna, ampak glede na to, da se s podaljšanim bivanjem v deželi skakanja ni delala nobena škoda, se tudi jaz nisem preveč sekiral. Trudil sem se le, da komu ne naredim krivice in ga prehitro pošljem ven.
Po dokaj pestrem dnevu so punce točno ob 21.00 kar izpuhtele, fantje smo pa ostali, da smo še pospravili. To gigantsko napihljivo gmoto je bilo treba zviti v rolado premera cca 1m. In ker je zvitek tehtal vsaj 500kg se nas je nabralo pribl. 12 da smo ga zvalili v tovornjak. In ponovili vajo še s preostalimi igrali. Delo se je toliko zavleklo, da sem komajda ujel zadnji vlak do centra mesta, ampak žal zamudil zadnji tramvaj. Ker nisem hotel zapravljati denarja za taksi, sem se lahkih (beri: na smrt utrujenih) nog odpravil na enourni sprehod proti domu. Razen podplatov me je strašno bolela vez na zadnjem delu kolena, saj sem si jo najbrž ob celodnevnem balansiranju na nestabilni podlagi malo nategnil. Zdaj vsaj vem zakaj so vsi ostali kar naprej hodili ven in otroke opazovali od zunaj!
Čudovita (12 urna) izkušnja je bila za mano, ob 2h zjutraj sem le prilezel do tuša in se naslednje jutro komaj odlepil od postelje okrog 10. ure.