No, kljub monotonosti službe, meni ponavadi ni dolgčas. Opazujem obraze stalnih strank, jih analiziram kakšno kavo pijejo in kakšno hrano naročajo, predvsem pa uživam, ko se jim nariše nasmešek na obrazu, ko jim dostavim zelo mično pripravljen in dokaj obilen zajtrk. Zdaj se je tudi telo navadilo na tovrstne napore, tako da tudi po službi ne hodim več tako zmatran domov. Z veseljem se tudi med tednom spravim na fitnes.
Novica v službi je pa ta, da mi zdaj dva dni na teden dela družbo tudi Žiži. Da bi lahko delala, je morala v šoli zamenjati program (še enega višje), tako da zdaj obiskuje akademski nivo, kjer jih s pisanjem in branjem strokovnih člankov pripravljajo na univerzo. Teksti, ki jih berejo so tako težki in v takem strokovnem jeziku, da se tudi jaz z muko prebijam skozi, kaj šele ona! Torej je nivo angleščine, od prvotnega planiranega nivoja 2 že v začetku preskočila na nivo 4, zdaj pa še na višjega. Žal se nama zdi, da od šolskih ur ne bo toliko odnesla kot bi na nižjem nivoju, ampak vseeno se pridno bori s snovjo in sodeluje po najboljših močeh.
Šola zdaj namesto 4 ure na dan vsak dan, traja 8 ur na dan od ponedeljka do srede. Četrtek in petek preživiva skupaj v službi, jaz še vedno po 10 ur na dan, ona ponavadi med 8 in 9. Razen srede, ko prejemamo denar, ima Žiži najraje petke, ko se kafič po 17. uri spremeni v lounge bar z dance glasbo. Streže druga ekipa, vsi ostali se pa lahko malo podružimo in med nastavljanjem prijetnemu popoldanskemu soncu spijemo kar hočemo na račun hiše.
Prosti čas si praviloma popestriva z gurmanskimi užitki. Nikoli v najinem skupnem življenju se še nisva toliko razvajala s hrano kot se tukaj. Resda ne razmetavava z denarjem, ampak vseeno si tu in tam z veseljem privoščiva slatno pojedino tako doma kot zunaj. Žiži je iz meseca v mesec boljša kuharica, jaz pa boljši jedec. V mejah normale paziva, da še vedno jeva zdravo, vendar so kar naprej prisotne tudi razne sladice. Predvsem je popularna večerna terapija s popečenim toastom, maslom, skuto in za prst debelo plastjo Nutelle.
Včerajšnji dan sva preživela na tržnici South Melbourne, kjer sva si najprej privoščila zajtrk. Žiži je od užitka cel čas stokala in vriskala medtem, ko je v usta basala slasten popečen kruh s slanino in sirom ter avokadovim namazom s paradižnikom. Jaz sem si privoščil Spanish eggs (jajca, fižol, paprika, paradižnik in chorizo klobasa). Prijetno sita sva se sprehodila po tržnici in uživala v aromah raznih zelišč, zelenjave, sadja in ostale sveže ponudbe. Zvečer sva se tudi sama zelo potrudila in v pečici pripravila svinjska rebrca s krompirjem in zelenjavo. Porcijo za 4 ljudi sva brez težav pospravila in jo poplaknila z belim vinom. To je bila naravnost odlična popotnica pred kinom. Pred samim filmom sva si, kot se za prava uživača spodobi, privoščila še kavo in dva majhna koščka torte. Tokratni filmski izbor je bil 12 Years a Slave.
Nikakor ne smem pozabiti še ene gurmanske pustolovščine! Že dolgo sva se odpravljala na Victoria Night Market. Gre za poletni dogodek, kjer se vsako sredo zvečer na ogromni tržnici v centru mesta predstavijo kuhinje iz celega sveta. Zagotovo je tu več kot 150 štantov okrog katerih se kar tre na tisoče in tisoče lačnih ust. Večinoma porcije stanejo okrog 10 AUD (7€). Odločila sva se, da poskusiva čim več različnih, zato sva si vsako porcijo delila. Najin izbor je obsegal argentinsko, turško, afganistansko in brazilsko kuhinjo. Tudi krokodilov hamburger nama ni ušel, na koncu sva pa brbončice potešila še s kepo (dobesedno) sladoleda. Ob živi glasbi sva se, kot vsi ostali, ponekod kar usedla na tla, da sva lahko pomalicala, saj druge možnosti ni bilo. ''When in Rome...''
Ah...kako bi drugače zaključili ta prečudovit teden ljubiteljev dobre hrane kot z dobro pojedino. Ravnokar sva za najini cimri pripravila cel kup palačink, da jima pokaževa kakšne delamo pri nas. Kljub temu, da poznajo te palačinke (crepes) saj jih ponujajo na prenekaterem štantu, so pri njih palačinke (pancakes) ameriškega tipa. Dobiš samo eno, ki je debela vsaj kot prst, jo preliješ z medom ali drugimi prelivi, dodaš smetano ali sadje in poješ z vilico in nožem. No, naših sva naredila vsaj 30. Kot nadev sva pripravila tunin namaz in kuhano/pečeno rdečo peso posuto s sezamom kot solatno prilogo. Seveda sta obe štartali takoj na naše tipične palačinke: med, skuta, Nutella, banane... in po treh kosih skoraj eksplodirali. Za časa pisanja bloga se midva še vedno boriva z njimi (s palačinkami, ne s sostanovalkami, seveda)!
Kljub vsemu pa, odkar delava, tedni kar letijo mimo. Trudiva se vsak dan zaužiti na polno, vendar se zavedava, da se dan odhoda s čedalje večjo hitrostjo približuje. Do takrat bova karseda uživala v tem na pol sanjskem svetu.