Najino popotovanje sva pričela v Benetkah, kamor sta naju pospremila Poprček in Simon. Po paniki na letu do Dohe (Qatar) se je Žiži do drugega poleta, ki je bil že po samo 2 urnem premoru, kar dodobra umirila. Drugi avion je bil gromozanski Boeing 77L, ki je bil dokaj luksuzen že zaradi prostora za noge, ki ga nekateri strašansko pogrešamo na vseh ostalih letih.
Hrana je bila odlična, medtem ko me je izbira filmov malce razočarala. Skupaj sva pogledala The Artist, za tem je pa Žiži pogledala eno italijansko komedijo in igrala igrico Zuma. Jaz sem pa po nekaj partijah šaha pogledal Jobs ter še en brezvezen film Elvisa Presleya. Poskusil sem gledati še nekaj starih filmov kot npr. The Color of Money, ampak zaradi preslabega zvoka ni šlo, saj sem razumel vsako 30. besedo.
Po strašansko dolgem letu (samo od Dohe do Melbourna je trajal 13 ur in pol) sva končno stopila na avstralska tla. Kot je bilo dogovorjeno naju je dočakal Max, ki naju je odpeljal k sebi domov. Prvi šok, je bil, da naju je dočakalo slovensko vreme: 9 stopinj in dež. Baje tako mrzlo ni bilo že od leta 1974. Še dobro, da je od jutri naprej napoved 25 stopinj. Takoj drugi šok, ki sva ga doživela v deželi, ki velja za zelo drago je, da je moral Max plačati parkirišče za 2 uri kar 24 AUD (cca 18€)!
Po prijetni 20 minutni vožnji v malem Suzuki Swiftu, smo prispeli na cilj. Tam sta naju dočakali še žena Božidarka (a.k.a. Borka) in hčerka Jovana. Seveda je bilo treba za dobrodošlico najprej spiti eno šilce srbske rakije, ki je tukaj, kot se spodobi, svinjsko draga. In vendar smo spoznavni žur zaključili že po eni uri, saj sva bila midva utrujena od leta, oni pa jutri zjutraj delajo.
Še pred tem sva se oglasila moji mami, da sva uspešno prispela na cilj. Žal sva morala to opraviti preko njihovega računalnika, ki ima edini dostop do interneta preko usb modema. Wirelessa sploh ni! Ne vem kako bova brez interneta vendar nekaj bo treba ukreniti hitro. Jutri naju Max med pavzo v službi pobere in pelje v nakupovalni center, da urediva osnovne stvari kot so telefon, bančni račun, ipd.
Ker sva uspešno planirala spanje na letalu, zdaj da komaj čakava, da padeva v posteljo in se zbudiva v nov dan, pol raziskovanj obljubljene dežele.
Hrana je bila odlična, medtem ko me je izbira filmov malce razočarala. Skupaj sva pogledala The Artist, za tem je pa Žiži pogledala eno italijansko komedijo in igrala igrico Zuma. Jaz sem pa po nekaj partijah šaha pogledal Jobs ter še en brezvezen film Elvisa Presleya. Poskusil sem gledati še nekaj starih filmov kot npr. The Color of Money, ampak zaradi preslabega zvoka ni šlo, saj sem razumel vsako 30. besedo.
Po strašansko dolgem letu (samo od Dohe do Melbourna je trajal 13 ur in pol) sva končno stopila na avstralska tla. Kot je bilo dogovorjeno naju je dočakal Max, ki naju je odpeljal k sebi domov. Prvi šok, je bil, da naju je dočakalo slovensko vreme: 9 stopinj in dež. Baje tako mrzlo ni bilo že od leta 1974. Še dobro, da je od jutri naprej napoved 25 stopinj. Takoj drugi šok, ki sva ga doživela v deželi, ki velja za zelo drago je, da je moral Max plačati parkirišče za 2 uri kar 24 AUD (cca 18€)!
Po prijetni 20 minutni vožnji v malem Suzuki Swiftu, smo prispeli na cilj. Tam sta naju dočakali še žena Božidarka (a.k.a. Borka) in hčerka Jovana. Seveda je bilo treba za dobrodošlico najprej spiti eno šilce srbske rakije, ki je tukaj, kot se spodobi, svinjsko draga. In vendar smo spoznavni žur zaključili že po eni uri, saj sva bila midva utrujena od leta, oni pa jutri zjutraj delajo.
Še pred tem sva se oglasila moji mami, da sva uspešno prispela na cilj. Žal sva morala to opraviti preko njihovega računalnika, ki ima edini dostop do interneta preko usb modema. Wirelessa sploh ni! Ne vem kako bova brez interneta vendar nekaj bo treba ukreniti hitro. Jutri naju Max med pavzo v službi pobere in pelje v nakupovalni center, da urediva osnovne stvari kot so telefon, bančni račun, ipd.
Ker sva uspešno planirala spanje na letalu, zdaj da komaj čakava, da padeva v posteljo in se zbudiva v nov dan, pol raziskovanj obljubljene dežele.