Maks naju je že pred 12. uro pobral in naju odpeljal do – ne ogromnega – ampak gigantskega nakupovalnega središča. Baje je v Melbournu še en večji, ki je obenem največji na južni polobli. Očitno je to tukaj popularna oznaka, saj je tudi stolpnica z razgledom v centru mesta prav tako največja na južni polobli.
Kakorkoli že, uredila sva bančni račun in kupila predplačniške sim kartice za telefone. S tem sva se še dvakrat vpisala v sistem ''Big Brotherja'' (prvič že na letališču na carini in drugič zjutraj, ko sem naju preko interneta prijavil za TRN – tax reference number, ki je ubistvu davčna številka). Tukaj namreč niti ene stvari ne moreš narediti, da za to ne bi vedela država, oz. t.i. Big Brother.
Še postopek za nakup navadne predplačniške kartice je trajal 20 min, saj je morala vnesti oba pasoša, naslov prebivališča in telefonsko številko.
Šli smo na kavo (z mlekom 4AUD, espresso 2,5AUD) in nato naju je Maks pustil, da sama lutava naokrog ter se vrnil v službo. Po poklicu je neke vrste okoljski inšpektor. Med pisarniškim delom se odpelje s službenim avtom (z rumenimi lučkami in v oranžnem jopiču) na ogled lokacij, kjer se je npr. zamašil vodovod, ter pošlje tja ustrezno službo. Po poškodbi hrbta dela samo še pon., sre. in petek, s tem da je petek vsakič bolj kot ne zelo ležeren. Upa, da mu bodo odobrili predčasen odhod v penzijo.
Razloži nama, da tukaj nikogar ne zanima kako izgledaš in kako si oblečen, vedno je vprašanje samo denar. Imaš ali nimaš? Sicer je zadovoljen življenjem tukaj, ravno tako žena Borka. Oba pravita, da je vse izjemno drago, ampak da se z dvema plačama da zelo lepo živeti. Vendar te domačini nikoli ne sprejmejo za svojega. Celo življenje si tujec takoj, ko odpreš usta da spregovoriš. Mesto je res ''melting pot'' kultur in obrazov z vsega sveta. Tukaj res težko izstopaš, saj sem v enem dnevu preživetem v navadnem shopping centru videl več čudakov, kot v Ljubljani v celem življenju. Od urejenih trendi poslovnežev, do hipijev, gejev, emotov, bilderjev, kitajcev, turkov in črncev pa vse do debeluhov, presušencev, potetovirancev, freaky penzionistov in navsezadnje tudi kar nekaj lepih punc. Kljub vsemu so baje domačini strašni rasisti. Slišala sva nekaj konkretnih primerov iz službe, vendar jih je seveda še veliko več.
Ko se je Maks vrnil v službo, sva sama obdelala kar dobršen del nakupovalnega centra (ker se prav dosti nisva zadrževala v vsaki trgovini). Izbira je gromozanska. Žiži je našla nešteto prečudovitih trgovin z oblekami in čevlji. Res se najde vse, samo pač relativno drago je (vsaj za nas, Balkance). Oz. vsak toliko kot v City Parku, pa vse do par sto AUD za kak par čevljev. Tukaj ni trgovin s kitajskimi oblekami za 3 EUR ravno tako pa ni fensi italijanskih trgovin z oblekami za par tisoč EUR (se pa seveda vse to najde drugje v mestu). Tudi izbira hrane, daril, knjig in zabave je velika. Velika večina hrane je junk tako, da sva se za prvi obisk odločila za sushi (dve porciji za 20AUD) in se še kar najedla. V kino nisva šla, ker vrtijo iste bull shit filme kot pri nas, s tem, da karta stane 19AUD (nekaj manj kot 14EUR), za 3D filme 22AUD (15,5EUR), ob torkih 9 AUD.
Obiskal sem fitnes, ki je imel promocijo za svoj 2. r.d. in se seveda spet moral vpisati z naslovom in tel. št. Zlagal sem se, da naslova ne vem na pamet, tel. številke pa še nimam. Promocijska članarina stane 22 AUD na teden, če se vpiševa oba pa 15 AUD na osebo na teden. Blizu je bila specializirana trgovina z zdravo prehrano tako, da sem hitro zavil še tja. Vse 100x dražje kot pri nas, zapomnil sem si samo: kreatin monohidrat 250g 50AUD (35EUR), whey proteini 1kg 160 AUD (cca 115 EUR). Mislim, da bom kvihtal šele po tem, ko najdem službo :)
Zvečer je Borka skuhala odlične testenine in da bi premagala prezgodnjo utrujenost sva šla po večerji z njo še na en večerni sprehod po okolici. V bližini imajo park, ki ima (kot je to navada tam) brezplačni žar, ki ga lahko uporablja kdor hoče, le očistiti ga mora za sabo. Tako se tam velikokrat zberejo družbe in organizirajo piknike. Takih parkov je ogromno, prav ta je v neposredni bližini morja.
No, za konec še nekaj zanimivosti: alkohola se ne sme prodajati nikjer razen v specializiranih trgovinah, kjer imajo pa samo to. Tako v supermarketu na polici s pijačami najdeš samo brezalk. pivo in brezalk. šampanjec. Cigareti so svinjsko dragi, kaditi se pa ne sme skorajda nikjer. Prepovedano je kajenje tudi na avtobusni postaji, na plaži, v parku, v lokalih, skratka povsod. Metanje ogorkov po ulici pa te lahko stane 250AUD. Kljub totalnem fašizmu, pa policijske kontrole na ulici ni veliko. Nikoli ne ustavljano naključnih avtomobilov kar tako. Če je kontrola za alkohol in droge, zaprejo z avtobusom celo cesto in ustavljajo vse povrsti, brez izjem. Sicer je pa radarska kontrola samo s statičnimi radarji, ki pa morajo biti prej napovedati s prometnim znakom.
Trenutno je ura 4:50 in že od 3:30 ne moreva spati. Čisto imava porušen bioritem. Spala sva od 21:30 do zdaj. S tem, da sem jaz že prejšnjo noč spal samo 5 ur. Bom probal še malo. Zjuraj nas čaka Dandenong (okolica, ki je na slabem glasu in kjer bi se lahko reklo, da je uradni jezik vietnamščina in še kakšen azijski in afriški jezik), potem pa prelepi in tolikokrat opevani center mesta.