Iz radovednosti sva se odpravila na drugi konec mesta z najinim metrojem 109, da pač vidiva kaj je tam. Po skoraj enourni vožnji ven iz centra sva pristala na Box Hill-u, ki je znan predvsem po azijski hrani in trgovinah s kitajsko robo (beri: poceni grdimi oblekami). Kljub neskončnemu izboru slastne ponudbe azijskih restavracij sva se odpravila v park, saj sva imela s sabo že pripravljeno kosilo. Ustavila sva se na klopci ob ribniku, opazovala dvorjenje in parjenje golobov ter igrala igrico chinese checkers, ki nama jo je posodila Sharon. Žiži me je nasula vsaj 5 krat zapored, da sem skoraj že izgubil voljo do igranja. Namen igre je, da se s frnikolami preskakuje ostale frnikole in v čim manj potezah pride na drugo stran polja.
Projekt spoznavanja domačinov sva pričela s Stefanie (s couchsurfing.org) in njeno prijateljico Catherine. Srečali smo se v prijetnem baru v kraju South Yarra, ki je (podobno kot St. Kilda) pol barov, restavracij in nočnega življenja. Pogovor je tekel o potovanjih, umetnosti, željah in ciljih, predvsem pa o življenju tukaj in v daljni Sloveniji.
Obe sta pristni Melbournčanki, saj sta tukaj rojeni in tukaj tudi živeli celo življenje. Ljubita svoje mesto - kljub številnih obiskanim mestom (predvsem po Evropi in Aziji) jima je njun rodni kraj še vedno najljubši. Prestolnica kulture, ki v vsakem letnem času ponuja številne koncerte, razstave, festivale in ostale kulturne dogodke, mesto, ki je znano po pestri mešanici vseh narodov, ki so s sabo prinesli tudi neskončno pestrost ponudbe hrane in navad je tudi nama zelo priraslo k srcu. Tudi jaz bi se brez pomislekov takoj preselil sem. Žiži tudi, vendar pod pogojem, da ni tako vreme kot ga imamo. Tudi sami sta rekli, da to ni normalno, da je sredi poletja tako mrzlo in vetrovno.
Domačini zelo radi jedo zunaj. Kljub visokim cenam je za njihove prihodke vse to zelo dostopno. Všeč mi je, ker ni treba jesti samo svinjarijo, najde se tudi cel kup zdrave hrane. Seveda pa začetnik rabi vodiča, saj je preizkušanje vsega po vrsti enostavno prezamudno (če že ne predrago).
Pogovor je tekel tudi o izobraževanju. Tukaj se za univerzitetno izobrazbo plačuje (pribl 5 do 10.000€ na leto), vendar se ne plača takoj. Država študentom posodi brezobrestno posojilo, ki ga vzame nazaj po obrokih takrat, ko oseba preseže določen letni dohodek (če se ne motim, cca 35.000€). Vendar je največja razlika ravno v zaposlovanju. Kljub počasni rasti stopnje brezposelnosti je še vedno za domačine relativno enostavno poiskati službo. S tem je tudi stopnja motivacije in splošnega zadovoljstva med mladimi veliko višja kot pri nas. Mladi se baje odselijo od doma pribl. med 23 in 25 letom, izjeme so baje le otroci italijanskih staršev, ki očitno vlečejo tradicijo tudi v oddaljene države po svetu. Namreč predvsem so starši tisti, ki zadržujejo otroke doma kolikor je le mogoče. Sicer pa mladi skoraj vsi brez izjeme najemajo stanovanja, saj je nakup predrag. Oz. najbolj pogosto si prebivališče delijo v majhnih vrstnih hišah, v stanovanjskih blokih niti ne toliko. V teh so naseljeni predvsem tuji študenti in mladi pari, ki že imajo resno službo.
Po približno dveh urah smo zaključili druženje in se dogovorili za srečanja v prihodnosti, ko bodo na sporedu kakšni zanimivi dogodki. Mogoče pa samo za kakšno kavo. V tistem delu mesta sva obiskala še bazar s številnimi starimi predmeti. Žal je bilo slikanje prepovedano, sva si pa zato toliko bolj napasla oči.
Doma sva si pripravila lososa za večerjo. Bil je odličen, vendar se je pa Žiži zbudila sredi noči vsa premočena, z bolečinami v trebuhu in dilemo med drisko in bruhanjem. Po enournem bedenju je lososa vrgla ven in stanje se izboljšalo. Nisva prepričana ali je bilo to zaradi ribe, saj meni ni bilo nič. Mogoče sem pa samo bolj odporen.
Konec dober, vse dobro. Riba spet plava.
Projekt spoznavanja domačinov sva pričela s Stefanie (s couchsurfing.org) in njeno prijateljico Catherine. Srečali smo se v prijetnem baru v kraju South Yarra, ki je (podobno kot St. Kilda) pol barov, restavracij in nočnega življenja. Pogovor je tekel o potovanjih, umetnosti, željah in ciljih, predvsem pa o življenju tukaj in v daljni Sloveniji.
Obe sta pristni Melbournčanki, saj sta tukaj rojeni in tukaj tudi živeli celo življenje. Ljubita svoje mesto - kljub številnih obiskanim mestom (predvsem po Evropi in Aziji) jima je njun rodni kraj še vedno najljubši. Prestolnica kulture, ki v vsakem letnem času ponuja številne koncerte, razstave, festivale in ostale kulturne dogodke, mesto, ki je znano po pestri mešanici vseh narodov, ki so s sabo prinesli tudi neskončno pestrost ponudbe hrane in navad je tudi nama zelo priraslo k srcu. Tudi jaz bi se brez pomislekov takoj preselil sem. Žiži tudi, vendar pod pogojem, da ni tako vreme kot ga imamo. Tudi sami sta rekli, da to ni normalno, da je sredi poletja tako mrzlo in vetrovno.
Domačini zelo radi jedo zunaj. Kljub visokim cenam je za njihove prihodke vse to zelo dostopno. Všeč mi je, ker ni treba jesti samo svinjarijo, najde se tudi cel kup zdrave hrane. Seveda pa začetnik rabi vodiča, saj je preizkušanje vsega po vrsti enostavno prezamudno (če že ne predrago).
Pogovor je tekel tudi o izobraževanju. Tukaj se za univerzitetno izobrazbo plačuje (pribl 5 do 10.000€ na leto), vendar se ne plača takoj. Država študentom posodi brezobrestno posojilo, ki ga vzame nazaj po obrokih takrat, ko oseba preseže določen letni dohodek (če se ne motim, cca 35.000€). Vendar je največja razlika ravno v zaposlovanju. Kljub počasni rasti stopnje brezposelnosti je še vedno za domačine relativno enostavno poiskati službo. S tem je tudi stopnja motivacije in splošnega zadovoljstva med mladimi veliko višja kot pri nas. Mladi se baje odselijo od doma pribl. med 23 in 25 letom, izjeme so baje le otroci italijanskih staršev, ki očitno vlečejo tradicijo tudi v oddaljene države po svetu. Namreč predvsem so starši tisti, ki zadržujejo otroke doma kolikor je le mogoče. Sicer pa mladi skoraj vsi brez izjeme najemajo stanovanja, saj je nakup predrag. Oz. najbolj pogosto si prebivališče delijo v majhnih vrstnih hišah, v stanovanjskih blokih niti ne toliko. V teh so naseljeni predvsem tuji študenti in mladi pari, ki že imajo resno službo.
Po približno dveh urah smo zaključili druženje in se dogovorili za srečanja v prihodnosti, ko bodo na sporedu kakšni zanimivi dogodki. Mogoče pa samo za kakšno kavo. V tistem delu mesta sva obiskala še bazar s številnimi starimi predmeti. Žal je bilo slikanje prepovedano, sva si pa zato toliko bolj napasla oči.
Doma sva si pripravila lososa za večerjo. Bil je odličen, vendar se je pa Žiži zbudila sredi noči vsa premočena, z bolečinami v trebuhu in dilemo med drisko in bruhanjem. Po enournem bedenju je lososa vrgla ven in stanje se izboljšalo. Nisva prepričana ali je bilo to zaradi ribe, saj meni ni bilo nič. Mogoče sem pa samo bolj odporen.
Konec dober, vse dobro. Riba spet plava.