Avstralija spada med znane svetovne pridelovalke vina in spodobi se, da obiščeva vinorodne konce, če so že tako blizu. Max in Borka sta bila tako prijazna, da sta naju peljala na izlet kakšno uro in pol vožnje od njunega doma. Nedaleč stran od severnega roba mesta leži Yarra Valley, ki je največja vinorodna regija v zvezni državi Victoriji. Domačini se celo hvalijo, da spominja na Toscano.
Prva postojanka je bila na posestvu Chandon, ki je v lasti svetovno priznanega Moët & Chandon, proizvajalca najbolj znanega šampanjca na svetu - Dom Perignon-a. Ogledali smo si proizvodno halo in se naužili prelepega razgleda na trte. Vendar smo se, v želji po bolj domači izkušnji, na pokušino vina in prigrizek napotili na druga posestva. Eno od posestev nas je primamilo s prečudovitim vrtom. Naročili smo krožnik s pršutom, sirom, suhim sadjem in kruhom ter ob tem seveda nazdravili z njihovim šampanjcem. Kakšno urico smo se nastavljali soncu in se spočili od vrveža v mestu. Z Borko in Maxom smo se zabavali ob zanimivih debatah, naravnost prečudovito je bilo.
Proti večeru smo se na poti nazaj ustavili še na hribu Dandenong, od koder se lepo vidi mesto. Sicer smo ravno gledali proti soncu, tako da slike niso ravno najlepše, a kljub temu se lepo vidi naš majhen center mesta, ki štrli ven iz nepregledih razsežnosti njegovega, s hišami poseljenega, okoliša.
Človek ne more kaj, da se ne bi zamislil nad tem kako je cel najin svet, ki naju je obkrožal vse te mesece in se nama je zdel ogromen, zdaj tam nekje majhna packa v daljavi. Razmišljala sva o tem kako je velikost zelo relativna stvar ter kako lepo je znane stvari kdaj pogledati z nove perspektive. In kako komaj čakava, da se spet vrneva v ta, nama zdaj že tako domač, center mesta.
Prva postojanka je bila na posestvu Chandon, ki je v lasti svetovno priznanega Moët & Chandon, proizvajalca najbolj znanega šampanjca na svetu - Dom Perignon-a. Ogledali smo si proizvodno halo in se naužili prelepega razgleda na trte. Vendar smo se, v želji po bolj domači izkušnji, na pokušino vina in prigrizek napotili na druga posestva. Eno od posestev nas je primamilo s prečudovitim vrtom. Naročili smo krožnik s pršutom, sirom, suhim sadjem in kruhom ter ob tem seveda nazdravili z njihovim šampanjcem. Kakšno urico smo se nastavljali soncu in se spočili od vrveža v mestu. Z Borko in Maxom smo se zabavali ob zanimivih debatah, naravnost prečudovito je bilo.
Proti večeru smo se na poti nazaj ustavili še na hribu Dandenong, od koder se lepo vidi mesto. Sicer smo ravno gledali proti soncu, tako da slike niso ravno najlepše, a kljub temu se lepo vidi naš majhen center mesta, ki štrli ven iz nepregledih razsežnosti njegovega, s hišami poseljenega, okoliša.
Človek ne more kaj, da se ne bi zamislil nad tem kako je cel najin svet, ki naju je obkrožal vse te mesece in se nama je zdel ogromen, zdaj tam nekje majhna packa v daljavi. Razmišljala sva o tem kako je velikost zelo relativna stvar ter kako lepo je znane stvari kdaj pogledati z nove perspektive. In kako komaj čakava, da se spet vrneva v ta, nama zdaj že tako domač, center mesta.