Še samo ena noč naju loči do odhoda. Glede živčnosti bi se z Žiži težko ujela (kot v vsaki drugi stvari). Se mi zdi, da sem jaz še pretirano umirjen in skorajda brez skrbi. Spakiral sem že v petek in imel obilico časa da razmišljam kaj sem še pozabil. Pa tudi za ''tam dol'' me sploh ne skrbi, saj vem da se bova nekako že znašla.
Po drugi strani je pa Žiži zelo nervozna. Ravnokar zaključuje s pakiranjem kovčka in jo strašno skrbi zakaj je še vedno ful prostora v njem, medtem ko v mojem tudi za vžigalice ni več prostora. Poleg tega pravi, da že zdaj pogreša sodelavke in se zaveda, da bo kaj kmalu (predvidevam, da že na letalu) začela pogrešati tudi družino in prijatelje.
No kakorkoli že, kot je rekla moja mama, če imava pasoš in drug drugega, imava vse.
Zdaj se pa odpravljava še na slovesno pijačo z mojimi in njenimi prijatelji, nekateri namreč pridejo samo zaradi tega iz Ljubljane. Zvečer pa še družinski večer pri Alenkinih doma.
Po drugi strani je pa Žiži zelo nervozna. Ravnokar zaključuje s pakiranjem kovčka in jo strašno skrbi zakaj je še vedno ful prostora v njem, medtem ko v mojem tudi za vžigalice ni več prostora. Poleg tega pravi, da že zdaj pogreša sodelavke in se zaveda, da bo kaj kmalu (predvidevam, da že na letalu) začela pogrešati tudi družino in prijatelje.
No kakorkoli že, kot je rekla moja mama, če imava pasoš in drug drugega, imava vse.
Zdaj se pa odpravljava še na slovesno pijačo z mojimi in njenimi prijatelji, nekateri namreč pridejo samo zaradi tega iz Ljubljane. Zvečer pa še družinski večer pri Alenkinih doma.