Vse prehitro se približuje konec najinega sanjskega potovanja in eden od znakov je tudi zaključek šole. Žiži ne samo da je končala s predavanji in testi, celo tako je bila pridna, da je opravila še dodatne štiri teste (vključno z esejem), ki ji zdaj kot celota desetih testov omogočajo vpis na nadaljni študij, če se bova tako odločila. Namreč angleščino je brezveze študirati v nedogled, saj ne prinaša nobene druge vize kot študentsko, ta naju pa zelo omejuje v vseh pogledih. Študij v kateri od panog, ki imajo veliko povpraševanje nama lahko prinese ne samo službo, ampak tudi pravo delovno vizo, ki z leti pripelje do državljanstva.
Žiži je zaključek šole kot se spodobi proslavila v krogu sošolcev ob pivu. Skupaj z italijanskim brazilcem Enzom sta vztrajala vse dokler nisem jaz prišel iz službe. Tako smo v prijetnem lokalu s pogledom na glavno ulico nazdravili še enkrat in si vsi trije zaželeli, da se naša avstralska dogodivščina ne bi tukaj končala.
Ko sva se vračala s še enega od festivalov sva doma ugotovila, da Žiži nima denarnice. Glede na to, da jo je za plačilo tramvaja potrebovala, je bila edina možnost, da jo je pozabila tam. Tudi ukrasti nama je ni imel kdo, saj je bil tramvaj zelo prazen. Takoj naslednji dan, sva klicala na urad za izgubljene stvari, vendar so zanikali, da bi jo kdo prinesel tja. Kot ponavadi problem ni bil v tistih dvajsetih dolarjih gotovine, ki so bili notri, ampak v vseh karticah, osebni izkaznici, vozniškem dovoljenju... Klical sem še na policijo samo toliko, da jim dava vedeti, da če se bo kdo ob kaznivem dejanju izdajal za Alenko Mahne, da bodo vedeli, da so dokumenti ukradeni. Po kratkem klikanju po računalniku so nama potrdili, da je pošteni najditelj prinesel denarnico na postajo v centru z vsemi dokumenti in denarjem vred.
Vendar dobiti denarnico nazaj očitno ni tako enostavno. Na policijski postaji je bila zaklenjena pod posebnim ključem, ki ga ima samo vodja tega sektorja in ki dela samo do 16h vsak dan. V tretjem poskusu, ko je Žiži šla prej iz šole, je končno prejela denarnico v roke, vendar brez denarja. Po nevemkaterem zabitem členu ji denarja ne morejo kar izročiti, ampak ji ga morajo poslati po pošti! Glede na to, da Žiži ni vedela poštnega naslova na pamet, so se odločili, da ji pošljejo denar kar na domač naslov v Slovenijo! Neverjetno! Res, bravo! Trideset avstralskih dolarjev ji bodo poslali 15.000 km stran namesto, da bi ji jih izročili v roke!
Obe soboti sva preživela skupaj v lunaparku z napihljivimi gradovi. Vse lokacije so vedno v nekih predmestjih tako, da je že sama pot do tja cel izlet. Z vlakom je vožnja trajala skoraj eno uro v eno smer. No, nedeljo sva si pa le vzela zase, saj sem bil jaz po celotedenskem deset urnem kelnarjenju in po sobotnem pospravljanju enotonskih gumijastih gradov tako izčrpan, da mi je en prost dan komajda kaj pomagal. Spet sva se razvajala z zajtrkom, tokrat v eni najbolj znanih kavarn v mestu – St. Ali.
Nekaj našparanega denarja sva tudi investirala v snemalno/fotografsko opremo. V nedeljo sva (po dvotedenskih bitkah z bankami) končno uspešno plačala fotoaparat. Gre za majhnega Panasonica, ki ima izjemen video zapis, kar nama bo še kako prav prišlo pri snemanju iStock materialov, ki je najin postranski zaslužek. Zelo mi je všeč ker je kompakten in ga lahko vlačiva s sabo kamorkoli greva. No, vsaj kar se fotografiranja tiče sem navdušen, glede videa bom videl šele, ko bom začel kaj konkretnega snemati...
Pred nama je še en vikend vendar tokrat ne delava. Vreme je za cel teden napovedano kar lepo, med 22 in 30 stopinj. Čas je, da peljeva fotoaparat na jesenski sprehod po mestu.
Žiži je zaključek šole kot se spodobi proslavila v krogu sošolcev ob pivu. Skupaj z italijanskim brazilcem Enzom sta vztrajala vse dokler nisem jaz prišel iz službe. Tako smo v prijetnem lokalu s pogledom na glavno ulico nazdravili še enkrat in si vsi trije zaželeli, da se naša avstralska dogodivščina ne bi tukaj končala.
Ko sva se vračala s še enega od festivalov sva doma ugotovila, da Žiži nima denarnice. Glede na to, da jo je za plačilo tramvaja potrebovala, je bila edina možnost, da jo je pozabila tam. Tudi ukrasti nama je ni imel kdo, saj je bil tramvaj zelo prazen. Takoj naslednji dan, sva klicala na urad za izgubljene stvari, vendar so zanikali, da bi jo kdo prinesel tja. Kot ponavadi problem ni bil v tistih dvajsetih dolarjih gotovine, ki so bili notri, ampak v vseh karticah, osebni izkaznici, vozniškem dovoljenju... Klical sem še na policijo samo toliko, da jim dava vedeti, da če se bo kdo ob kaznivem dejanju izdajal za Alenko Mahne, da bodo vedeli, da so dokumenti ukradeni. Po kratkem klikanju po računalniku so nama potrdili, da je pošteni najditelj prinesel denarnico na postajo v centru z vsemi dokumenti in denarjem vred.
Vendar dobiti denarnico nazaj očitno ni tako enostavno. Na policijski postaji je bila zaklenjena pod posebnim ključem, ki ga ima samo vodja tega sektorja in ki dela samo do 16h vsak dan. V tretjem poskusu, ko je Žiži šla prej iz šole, je končno prejela denarnico v roke, vendar brez denarja. Po nevemkaterem zabitem členu ji denarja ne morejo kar izročiti, ampak ji ga morajo poslati po pošti! Glede na to, da Žiži ni vedela poštnega naslova na pamet, so se odločili, da ji pošljejo denar kar na domač naslov v Slovenijo! Neverjetno! Res, bravo! Trideset avstralskih dolarjev ji bodo poslali 15.000 km stran namesto, da bi ji jih izročili v roke!
Obe soboti sva preživela skupaj v lunaparku z napihljivimi gradovi. Vse lokacije so vedno v nekih predmestjih tako, da je že sama pot do tja cel izlet. Z vlakom je vožnja trajala skoraj eno uro v eno smer. No, nedeljo sva si pa le vzela zase, saj sem bil jaz po celotedenskem deset urnem kelnarjenju in po sobotnem pospravljanju enotonskih gumijastih gradov tako izčrpan, da mi je en prost dan komajda kaj pomagal. Spet sva se razvajala z zajtrkom, tokrat v eni najbolj znanih kavarn v mestu – St. Ali.
Nekaj našparanega denarja sva tudi investirala v snemalno/fotografsko opremo. V nedeljo sva (po dvotedenskih bitkah z bankami) končno uspešno plačala fotoaparat. Gre za majhnega Panasonica, ki ima izjemen video zapis, kar nama bo še kako prav prišlo pri snemanju iStock materialov, ki je najin postranski zaslužek. Zelo mi je všeč ker je kompakten in ga lahko vlačiva s sabo kamorkoli greva. No, vsaj kar se fotografiranja tiče sem navdušen, glede videa bom videl šele, ko bom začel kaj konkretnega snemati...
Pred nama je še en vikend vendar tokrat ne delava. Vreme je za cel teden napovedano kar lepo, med 22 in 30 stopinj. Čas je, da peljeva fotoaparat na jesenski sprehod po mestu.