Po slastnih klobasah (in pivu) je Borka pripravila še palačinke. Kot je v naši navadi smo se napokali, da smo komaj dihali ter zvečer popadali v posteljo.
Radovići nas kar ne pustijo stran. Kljub temu, da smo se s Kylie zmenili, da pridemo že danes, so vztrajali, da prestiva pri njih še eno noč. Tako smo se z Maxom odpeljali do našega novega stanovanja, da sva odnesla kovčke in prevzela ključ ter se vrnili nazaj. Obljubil nama je izvrstno pojedino, ki jo bomo zalili z njegovim najljubšim pivom – Laškim. Za 6pack laškega se je vsakič pripravljen peljati v 30km oddaljeno trgovino. Na poti nazaj smo se ustavili še v majhnem casinoju, kjer je na hitro odigral dve stavi na konjskih dirkah. Na tistih pravih, ki so potekale v živo preko TV sta bila oba njegova konja zadnja. Nato je stavil še na računalniško obliko konjskih stav, ki praktično izgleda enako, kot da bi potekale dirke, samo da se ta dogaja 24 ur na dan in da računalnik sam preračunava kateri konj bo zmagal. Max je stavil na št. 11, ki je imela največjo kvoto. Tekmovalec št. 11 je zmagal in za vloženih 5 AUD je Max dobil 150 AUD (105€)! Spili smo kavo in se hitro odpravili domov. Po slastnih klobasah (in pivu) je Borka pripravila še palačinke. Kot je v naši navadi smo se napokali, da smo komaj dihali ter zvečer popadali v posteljo.
0 Comments
Žiži je pisala svoj prvi test. Kljub kar težki snovi, se ji zdi, da se je v nekaterih stvareh kar dobro odrezala. Seveda so njeni sošolci spremljali to snov že zadnjih 9 tednov, tako da so bili v ogromni prednosti. Med drugim so gledali tudi pol ure filma iz katerega so potem imeli vprašanja o razumevanju. Največje preglavice ji je delalo pisanje (oz. spelling), kar je seveda razumljivo. Ne vem, če sem jo uradno že pohvalil, vendar zdaj se kar dober del dneva pogovarjava samo v angleščini. Že to samo po sebi je izjemen napredek, da ne govorim o tem, da se znava čisto vse zmeniti. Torej izjavljam uradno pohvalo! Po nekajdnevnem intenzivnem iskanju stanovanja sva šla v četrtek na prvi ogled. Hiša je v Fitzoryu, ki je severno od centra mesta, oddaljen samo cca 10 min s tramvajem. Kljub dobri lokaciji je bila hiša obupna. No, pač študentska. Sploh ne dvomim, da bi bilo med preostalimi štirimi študenti zelo pestro, vendar sva za ceno, ki so jo zahtevali (155 AUD/oz.110€ na osebo na teden + stroški cca 20 AUD na mesec) vseeno pričakovala več. Najina soba je sicer največja, vendar je na tleh jogi, omare sploh ni, da ne govorim o ozkih in temnih hodnikih, neurejenih prostorih ter raztrganemu kavču, ki sameva zunaj pred hišo. Torej sva iskala naprej. Zvečer sva imela dogovorjen še en ogled, ki nama je bil izjemno odveč, saj je bil ob 20.15. Po uri in 15 min vračanja domov in obilnem kosilu pri naših gostiteljih v t.i. Hotelu Radović***** se je bilo treba še enkrat usesti na vlak in se uro in pol voziti na ogled v prečudovit del mesta ob morju – Port Melbourne. Kljub celodnevnem premišljevanju ali bi prestavil ogled ali ne, sva se pravilno odločila, da vseeno greva. Tukaj stanuje mlada mamica iz Malezije s 7 letno hčerko. Stanovanje je novo, solidno opremljeno, tudi najina soba je ogromna, z lastnim izhodom na balkon. Kylie je izjemno prijazna in gostoljubna, celo po naju je prišla do postaje tramvaja ter naju po ogledu stanovanja popeljala še na kratek ogled okolice. Morje je približno 200m stran s prečudovito plažo, v bližini so tudi mestna kolesa za izposojo, tramvaj, bus, banka, trgovina in milijarda lokalov. Ta del se drži okoliša St. Kilda, ki je najbolj znan po plaži ter po obmorskem življenju podnevi in ponoči. V številnih ulicah se vrsti nešteto lokalov z vso možno ponudbo, v neposredni bližini je pa široka cesta pozerjev Beach Road in takoj ob njej parki in plaža. Ko sva odkrila ta del mesta, nama je življenje tukaj postalo še bolj všeč, saj se človek lahko kaj hitro naveliča konstantnega življenja v živahnem centru in si zaželi oddiha v bližnjem parku ali na plaži. Če si pa zaželi še več miru, pa mislim, da ni bolj primerne države na svetu. Že nekaj ur vožnje iz mesta so neskončna prostranstva, kjer tudi po cel dan ne srečaš nikogar. Kakorkoli že, s Kylie smo se dogovorili, da sobo vzameva. Najemnina je 260AUD (180€) na teden za oba, vsi stroški vključeni, z internetom in televizijo vred. Ni malo, je pa dokaj nizka cena glede na ostale na podobnem nivoju. Seveda bova občasno iskala še naprej, če se kaj pojavi v samem centru, vendar pomoje bo tukaj kar ok. Zdaj bova za prevoz porabila veliko manj časa in denarja. Melbourne je znan predvsem po svojem sproščenem in nekoliko bolj evropskem stilu življenja. Kljub svoji velikosti se po cestru odlično znajdeva. Skačeva z enega tramvaja na drugega in veliko tudi pešačiva. Vsaj zdaj na začetku se nama še ljubi, da si ogledava mesto. Vsepovsod se sreča kakšne kipce ali druge umetniške inštalacije, arhitektura nekaterih stavb je fantastična, predvsem je pa ogromno zelenja, parkov, klopic in sprehajališč. Tudi za kolesarje je kar lepo poskrbljeno, saj imajo povsod jasno označeno stezo. Prvi dan v mestu sva bila tudi v Melbourne Centre for Moving Image, kjer je prav tako brezplačna vstopnina. Je muzej z video in filmsko kulturo Avstralije in sveta. Kar nekaj zabavnih stvari sva počela, med drugim sva se tudi posnela v stop motion tehniki. Tukaj je link do videa. Pomoje se vrneva še kdaj, pa bom takrat spet malo opisal. Tudi v knjižnici je galerija, ki je še nisva uspela pogledati. Ogromno je brezplačnih dogodkov, še več pa tistih za plačilo. Gledala sva seznam koncertov, ki prihajajo v decembru, pa so karte po večinoma od 80 AUD naprej (56€). V torek sva šla pogledat tržnico, ki je v mestu. Sicer so jo okrog 15h že zapirali, ampak vseeno nama je uspelo še nekaj prigrizniti v malezijski restavraciji. Seveda ne jeva vsak dan zunaj, včasih vzameva kaj s sabo, včasih pa jeva šele doma, če sva dovolj zgodnja. V vsakem primeru naju pa vsak dan čaka večerja. Danes sva bila po šoli v šopingu v našem delu mesta (Black Rock), saj sva hotela naše gostitelje presenetiti s kosilom. Tako sva šla v lokalni supermarket in nabavila nekaj stvari za rižoto in nekaj za zajtrk. Cene nekaterih stvari veliko dražje kot na tržnici. Naprimer kilo paradižnika stane kar 8 AUD (5,6€), piščančji file 15 AUD (10,7€), kilo kave tudi do 35 AUD (24,5€)...Ni pa vse tako grozno drago. Predvsem izgleda strašljivo ker je v AUD. Max, Borka in Jovana so se navdušili nad najinim presenečenjem. Ob večerji smo spili še 2 flaši odličnega Sauvignona in se zelo zabavali, saj so, ko so vsi trije na kupu, neznansko zabavna družina. Žiži je dobesedno jokala od smeha. Tako lepo smo se imeli, da smo čisto pozabili na fotkanje. No, tudi to je nekaj vredno. Danes je prvi dan, ko sem se zbudil ob 6h in si kar oddahnil, da sem končno spal skoraj celo noč. Ob 7.30 ustajava, da si narediva zajtrk in se odpraviva v center. Žiži v šolo, jaz pa v moj drugi dom – knjižnico.
State Library je odprta od 10h do 21h in je brezplačna za vse obiskovalce. Samo vsedeš se in se priklopiš na internet, kjer jaz in večina ostalih iščemo stanovanja, službe, chatamo, skypamo, itd. Knjižnica je kar velika in – ne boste verjeli – ima tudi knjige! Sicer niso za izposojo (tudi za člane knjižnice ne), lahko se jih pa kopira za 30 centov na stran. Hitro sem našel oddelek filma in se zakopal med dve veliki omari zanimivega čtiva. Tudi mojo priljubljeno revijo American Cinematographer lahko tukaj listam. No, sicer sem pa te dni večinoma na internetu, saj mi iskanje stanovanja trenutno predstavlja glavni cilj. Cene so zelo visoke, iščeva namreč stanovanje, ki si ga bova delila z nekom. Ne samo zaradi visokih cen, ampak tudi zaradi kompliciranega postopka najemanja stanovanj, nimava druge izbire. Če hočeva najeti svoje stanovanje gre vse preko agencij, ki pa zahtevajo cel kup dokumentacije (med drugim zgodovino prejšnjih plačil najemnine), da lahko garantirajo, da bo tudi vnaprej najemnina plačana na datum. Tukaj se kakšne na videz manjše napake lahko kasneje izkažejo za usodne. Če ne plačaš računa za elektriko ali kazni za napačno parkiranje, ne samo, da ti jo slej ko prej odbijejo, ampak lahko celo prideš na črno listo neplačnikov, kar ti onemogoča nekatere stvari v prihodnosti kot so najem stanovanj, pridobitev kredita na banki, ipd. S tem si zagotovljajo plačilno disciplino. Firme izplačujejo plače do minute natančno, saj so kazni za zamujanje prevelike. No, več o službah bom pisal v naslednjih blogih. Cene sob, ki jih trenutno iščeva se gibljejo nekje okrog 180 do 300 AUD na teden. Pri večini so stroški, ki so znatno manjši kot pri nas, že vključeni v ceno. Je pa res, da ni stroška ogrevanja. Torej najemnina za deljeno stanovanje (soba + skupni prostori) nanese na mesec cca 800 do 1200 AUD (od 560 do 840€). Večinoma za to ceno dobiš v paketu še enega ali dva sostanovalca, nekje tudi več. Najprej sva iskala kar malo širše okrog centra, pa sva videla, da se ne splača. Mesto je tako ogromno, da če si predaleč hitro porabiš eno uro do službe. Torej iščeva nekaj kar je v peš razdalji ali pa max. 15 min z vlakom ali tramvajem. Tako dela tudi večina in se tudi selijo skupaj z zamenjavo službe. To seveda nekoliko vpliva na ceno najema, ampak če prišteješ svinjsko drag javni prevoz in ves porabljeni čas, potem se splača. Jutri grem na prve oglede. Bom poročal kako je šlo. For a change I will try to describe the first day of my English class...ne, ne bo v angleškem jeziku. Mogoče čez 1 mesec :)
Glede na to, da imava skoraj 1 uro do šole se je dan začel že ob 6:30h. Branco bi sicer lahko naprej spal, ampak ker ga povsod vlačim s sabo je moral z mano tudi v šolo, za vsak slučaj, če kaj ne bi razumela. Šolo sva takoj našla, ker sva šla že prej raziskat kje se nahaja. Ob prihodu sem izpolnila obrazec in takoj so me poslali pisat test, da ocenijo moje znanje angleškega jezika. To pomeni, da sem se šla jaz pošteno potit, Branco pa na kavico...to ni pošteno! Test je trajal 1 uro in je vseboval vprašanja o slovnici, razumevanje dveh besedil ter spis od 100 do 150 besed, v katerem sem mogla opisat moje potovanje v Melbourne, kje živim, kaj delam in moje prve vtise o mestu in ljudeh. Po končanem testu so me poslali k svetovalki, ki je pregledala moj test in še ustno izprašala od kod prihajam, naj opišem Slovenijo, kakšno je bilo moje delovno mesto in v čem se najbolj razlikuje Melbourne od Ljubljane. Potem pa je sledilo presenečenje. Ne vem kako, ampak uvrstila me je v 4. nivo od 5, čeprav sem se jaz prijavila za 2. nivo. Prosila sem jo, naj me prestavi v nižjega, pa ni hotela. Očitno bom morala v šoli dejansko res garat :( Po malici so me takoj poslali v razred. V skupini nas je 14 in prihajamo iz vseh koncev sveta. Spoznala sem eno italijanko (obe smo bile vesele, ker smo se lahko pogovarjale v italijanskem jeziku), enega fanta iz Barcelone, eno Grkinjo, potem sta še dva fanta za katera nisem mogla ugotoviti od kje prihajata, drugi so pa azijci. Šolo imam žal vsak dan od ponedeljka do petka (do 12. ure), tako da bojo najini izleti stisnjeni v vikende. Kljub vsemu sem nad šolo še kar navdušena in malo s strahom, malo z navdušenjem pričakujem jutrišnji dan. Prispevek napisala: Žiži Grabovac ;) Vikend sva porabila za raziskovanje centra mesta. V soboto sva se z najinima gostiteljema odpravila najprej na tržnico v Dandenong, kjer smo okusili tudi to vrsto nakupovanja. Tu so izdelki načeloma cenejši kot v supermarketih, predvsem pa povsod poudarjajo, da je vse avstralskega izvora. Tu in tam se najde kak kivi z Nove Zelandije in kak sadež s Tajske, vse ostalo je pa karseda striktno domače. Seveda so tukaj tudi štanti s poceni nekvalitetnimi oblekami in raznimi drobnarijami, ki se jih najde na vseh tržnicah. To je kraj tisočerih jezikov, občasno tudi angleščine! Celo stojnica z burekom obstaja in pa en model, ki prodaja doma posnete dvd-je s srbskimi in hrvaškimi serijami in cd-je z glasbo. Borka se tukaj obvezno ustavi in si za 2 AUD sposodi (poudarjam: sposodi) piratski dvd z neko serijo, ki jo redno spremlja.
Po opravljenem nakupu nas je Max sam peljal z vlakom do centra in potem peš naokrog. Pogledali smo tudi kje je šola od Žiži, tako da jo bo v pon. na prvi šolski dan lažje našla. Tudi naslednji dan sva se odpravila sama v center. Ko se enkrat štempljaš z Myki kartico (kot naša Urbana) se lahko cel dan voziš z vsemi sredstvi javnega prevoza. Tako sva izkoristila predvsem tramvaj po centru. Obiskala sva kitajsko četrt, kjer sva tudi pojedla ne-ravno-najboljše-vendar-še-kar-poceni kosilo, zatem pa prehodila še italijansko četrt, kjer sva kot zmešana zaman iskala internet v kombinaciji s kavo. Ne moreva opisati kako se nama je mesto v trenutku priljubilo! Že predmestje nama je bilo všeč, ampak ko sva videla center sva ostala brez besed. Predvsem naju navdušuje dejstvo, da je vsepovsod nešteto mladih, ogromno dogajanja, kulturnih dogodkov, gledališč, kinodvoran, razstav, uličnih umetnikov, pa tudi prečudovitih lokalov in restavracij. V slednje nisva ravno zahajala, saj še nisva na nivoju njihovih prihodkov... Človek se zelo hitro znajde po mestu, ljudje so pa tudi zelo vljudni in radi pomagajo. Preseneča naju kako preveč po pravilih živijo, saj tudi ceste nihče ne prečka ob rdeči luči, kar je meni osebno nesmiselno. Nihče ne trobi ob zastojih, vsi so vljudni in potrpežljivi. No to, so prvi vtisi, ki so baje najbolj pomembni. Komaj čakava, da najdeva stanovanje in službo ter začneva živeti po njihovo. Takrat se bova v mesto ponovno zaljubila. Nisem mogel spati. Zbudil sem se ob 5.30 in se do 9.30 prekladal po postelji. Žiži je še nekako prespala do jutra in se zbudila spočita. Po zajtrku sva se odpravila na kratek sprehod do morja (pribl. 500m stran), da sva si ogledala okolico. Živijo v zelo prisrčni majhni hiški v prelepem in zelo mirnem delu mesta. V okolici so hiše tudi za nekaj mio AUD, eno od največjih tik ob morju ima lastnik taksi službe ;)
Maks naju je že pred 12. uro pobral in naju odpeljal do – ne ogromnega – ampak gigantskega nakupovalnega središča. Baje je v Melbournu še en večji, ki je obenem največji na južni polobli. Očitno je to tukaj popularna oznaka, saj je tudi stolpnica z razgledom v centru mesta prav tako največja na južni polobli. Kakorkoli že, uredila sva bančni račun in kupila predplačniške sim kartice za telefone. S tem sva se še dvakrat vpisala v sistem ''Big Brotherja'' (prvič že na letališču na carini in drugič zjutraj, ko sem naju preko interneta prijavil za TRN – tax reference number, ki je ubistvu davčna številka). Tukaj namreč niti ene stvari ne moreš narediti, da za to ne bi vedela država, oz. t.i. Big Brother. Še postopek za nakup navadne predplačniške kartice je trajal 20 min, saj je morala vnesti oba pasoša, naslov prebivališča in telefonsko številko. Šli smo na kavo (z mlekom 4AUD, espresso 2,5AUD) in nato naju je Maks pustil, da sama lutava naokrog ter se vrnil v službo. Po poklicu je neke vrste okoljski inšpektor. Med pisarniškim delom se odpelje s službenim avtom (z rumenimi lučkami in v oranžnem jopiču) na ogled lokacij, kjer se je npr. zamašil vodovod, ter pošlje tja ustrezno službo. Po poškodbi hrbta dela samo še pon., sre. in petek, s tem da je petek vsakič bolj kot ne zelo ležeren. Upa, da mu bodo odobrili predčasen odhod v penzijo. Razloži nama, da tukaj nikogar ne zanima kako izgledaš in kako si oblečen, vedno je vprašanje samo denar. Imaš ali nimaš? Sicer je zadovoljen življenjem tukaj, ravno tako žena Borka. Oba pravita, da je vse izjemno drago, ampak da se z dvema plačama da zelo lepo živeti. Vendar te domačini nikoli ne sprejmejo za svojega. Celo življenje si tujec takoj, ko odpreš usta da spregovoriš. Mesto je res ''melting pot'' kultur in obrazov z vsega sveta. Tukaj res težko izstopaš, saj sem v enem dnevu preživetem v navadnem shopping centru videl več čudakov, kot v Ljubljani v celem življenju. Od urejenih trendi poslovnežev, do hipijev, gejev, emotov, bilderjev, kitajcev, turkov in črncev pa vse do debeluhov, presušencev, potetovirancev, freaky penzionistov in navsezadnje tudi kar nekaj lepih punc. Kljub vsemu so baje domačini strašni rasisti. Slišala sva nekaj konkretnih primerov iz službe, vendar jih je seveda še veliko več. Ko se je Maks vrnil v službo, sva sama obdelala kar dobršen del nakupovalnega centra (ker se prav dosti nisva zadrževala v vsaki trgovini). Izbira je gromozanska. Žiži je našla nešteto prečudovitih trgovin z oblekami in čevlji. Res se najde vse, samo pač relativno drago je (vsaj za nas, Balkance). Oz. vsak toliko kot v City Parku, pa vse do par sto AUD za kak par čevljev. Tukaj ni trgovin s kitajskimi oblekami za 3 EUR ravno tako pa ni fensi italijanskih trgovin z oblekami za par tisoč EUR (se pa seveda vse to najde drugje v mestu). Tudi izbira hrane, daril, knjig in zabave je velika. Velika večina hrane je junk tako, da sva se za prvi obisk odločila za sushi (dve porciji za 20AUD) in se še kar najedla. V kino nisva šla, ker vrtijo iste bull shit filme kot pri nas, s tem, da karta stane 19AUD (nekaj manj kot 14EUR), za 3D filme 22AUD (15,5EUR), ob torkih 9 AUD. Obiskal sem fitnes, ki je imel promocijo za svoj 2. r.d. in se seveda spet moral vpisati z naslovom in tel. št. Zlagal sem se, da naslova ne vem na pamet, tel. številke pa še nimam. Promocijska članarina stane 22 AUD na teden, če se vpiševa oba pa 15 AUD na osebo na teden. Blizu je bila specializirana trgovina z zdravo prehrano tako, da sem hitro zavil še tja. Vse 100x dražje kot pri nas, zapomnil sem si samo: kreatin monohidrat 250g 50AUD (35EUR), whey proteini 1kg 160 AUD (cca 115 EUR). Mislim, da bom kvihtal šele po tem, ko najdem službo :) Zvečer je Borka skuhala odlične testenine in da bi premagala prezgodnjo utrujenost sva šla po večerji z njo še na en večerni sprehod po okolici. V bližini imajo park, ki ima (kot je to navada tam) brezplačni žar, ki ga lahko uporablja kdor hoče, le očistiti ga mora za sabo. Tako se tam velikokrat zberejo družbe in organizirajo piknike. Takih parkov je ogromno, prav ta je v neposredni bližini morja. No, za konec še nekaj zanimivosti: alkohola se ne sme prodajati nikjer razen v specializiranih trgovinah, kjer imajo pa samo to. Tako v supermarketu na polici s pijačami najdeš samo brezalk. pivo in brezalk. šampanjec. Cigareti so svinjsko dragi, kaditi se pa ne sme skorajda nikjer. Prepovedano je kajenje tudi na avtobusni postaji, na plaži, v parku, v lokalih, skratka povsod. Metanje ogorkov po ulici pa te lahko stane 250AUD. Kljub totalnem fašizmu, pa policijske kontrole na ulici ni veliko. Nikoli ne ustavljano naključnih avtomobilov kar tako. Če je kontrola za alkohol in droge, zaprejo z avtobusom celo cesto in ustavljajo vse povrsti, brez izjem. Sicer je pa radarska kontrola samo s statičnimi radarji, ki pa morajo biti prej napovedati s prometnim znakom. Trenutno je ura 4:50 in že od 3:30 ne moreva spati. Čisto imava porušen bioritem. Spala sva od 21:30 do zdaj. S tem, da sem jaz že prejšnjo noč spal samo 5 ur. Bom probal še malo. Zjuraj nas čaka Dandenong (okolica, ki je na slabem glasu in kjer bi se lahko reklo, da je uradni jezik vietnamščina in še kakšen azijski in afriški jezik), potem pa prelepi in tolikokrat opevani center mesta. Najino popotovanje sva pričela v Benetkah, kamor sta naju pospremila Poprček in Simon. Po paniki na letu do Dohe (Qatar) se je Žiži do drugega poleta, ki je bil že po samo 2 urnem premoru, kar dodobra umirila. Drugi avion je bil gromozanski Boeing 77L, ki je bil dokaj luksuzen že zaradi prostora za noge, ki ga nekateri strašansko pogrešamo na vseh ostalih letih.
Hrana je bila odlična, medtem ko me je izbira filmov malce razočarala. Skupaj sva pogledala The Artist, za tem je pa Žiži pogledala eno italijansko komedijo in igrala igrico Zuma. Jaz sem pa po nekaj partijah šaha pogledal Jobs ter še en brezvezen film Elvisa Presleya. Poskusil sem gledati še nekaj starih filmov kot npr. The Color of Money, ampak zaradi preslabega zvoka ni šlo, saj sem razumel vsako 30. besedo. Po strašansko dolgem letu (samo od Dohe do Melbourna je trajal 13 ur in pol) sva končno stopila na avstralska tla. Kot je bilo dogovorjeno naju je dočakal Max, ki naju je odpeljal k sebi domov. Prvi šok, je bil, da naju je dočakalo slovensko vreme: 9 stopinj in dež. Baje tako mrzlo ni bilo že od leta 1974. Še dobro, da je od jutri naprej napoved 25 stopinj. Takoj drugi šok, ki sva ga doživela v deželi, ki velja za zelo drago je, da je moral Max plačati parkirišče za 2 uri kar 24 AUD (cca 18€)! Po prijetni 20 minutni vožnji v malem Suzuki Swiftu, smo prispeli na cilj. Tam sta naju dočakali še žena Božidarka (a.k.a. Borka) in hčerka Jovana. Seveda je bilo treba za dobrodošlico najprej spiti eno šilce srbske rakije, ki je tukaj, kot se spodobi, svinjsko draga. In vendar smo spoznavni žur zaključili že po eni uri, saj sva bila midva utrujena od leta, oni pa jutri zjutraj delajo. Še pred tem sva se oglasila moji mami, da sva uspešno prispela na cilj. Žal sva morala to opraviti preko njihovega računalnika, ki ima edini dostop do interneta preko usb modema. Wirelessa sploh ni! Ne vem kako bova brez interneta vendar nekaj bo treba ukreniti hitro. Jutri naju Max med pavzo v službi pobere in pelje v nakupovalni center, da urediva osnovne stvari kot so telefon, bančni račun, ipd. Ker sva uspešno planirala spanje na letalu, zdaj da komaj čakava, da padeva v posteljo in se zbudiva v nov dan, pol raziskovanj obljubljene dežele. Včeraj zvečer smo opravili še eno kratko srečanje v Kapitaniji v Kopru, kjer smo se še zadnjič poslovili od prijateljev. Tudi Marjana (ki je ni na sliki) se je po službi prišla na hitro poslovit. Najlepša hvala vsem za podporo, lepe želje in pomoč.
Po tem smo imeli še prijetno družinsko druženje pri Mahnetovih doma. Tina nam je spekla odlično pico, ki smo jo podkrepili z domačim vinom in pogovori pozno v noč. Še samo ena noč naju loči do odhoda. Glede živčnosti bi se z Žiži težko ujela (kot v vsaki drugi stvari). Se mi zdi, da sem jaz še pretirano umirjen in skorajda brez skrbi. Spakiral sem že v petek in imel obilico časa da razmišljam kaj sem še pozabil. Pa tudi za ''tam dol'' me sploh ne skrbi, saj vem da se bova nekako že znašla. Po drugi strani je pa Žiži zelo nervozna. Ravnokar zaključuje s pakiranjem kovčka in jo strašno skrbi zakaj je še vedno ful prostora v njem, medtem ko v mojem tudi za vžigalice ni več prostora. Poleg tega pravi, da že zdaj pogreša sodelavke in se zaveda, da bo kaj kmalu (predvidevam, da že na letalu) začela pogrešati tudi družino in prijatelje. No kakorkoli že, kot je rekla moja mama, če imava pasoš in drug drugega, imava vse. Zdaj se pa odpravljava še na slovesno pijačo z mojimi in njenimi prijatelji, nekateri namreč pridejo samo zaradi tega iz Ljubljane. Zvečer pa še družinski večer pri Alenkinih doma. Zjutraj sva se z mamo pripeljala v Pobege do Alenkinih domov in povabila še mojega očeta, da se nam pridruži na skupnem poznem zajtrku. Seveda se je z veseljem odzval (namreč že en dan prej je prispel v Piran) in tako smo izkoristili nekaj uric za boljše medsebojno spoznavanje, debate o najini poti, kavico in odlično mineštro, ki jo je pripravila Alenkina mama.
Predvidoma sem se z mojimi zadnjič videl pred odhodom, čeprav mama še razmišlja, da bi se še enkrat pripeljala v Koper v sredo pred odhodom. Do Benetk naju pelje Poprček. Zmenili smo se, da obe mame ostaneta doma, saj se bo lažje posloviti tako. Popoldne sva bila povabljena še na kosilo, ki ga je pripravila Alenkina prijateljica Marjana. Z Božano in Kristjanom smo debatirali o njunem dopustu na Tajskem ter seveda o čem drugem kot o Avstraliji. Poslavljanja so znan fenomen predvsem po tem, da so polna emocij. Vsaj večina. Midva imava srečo, da je najino slovo podkrepljeno s sladkim občutkom, ki ga prinaša pot v novi svet. S tistim občutkom, ki nas prijetno ščemi v želodcu, saj vemo, da naju čakajo lepe in nepozabne izkušnje. Ne morem si predstavljati občutka najbližjih, ko se poslavljajo od nekoga, ki mora na pot zaradi finančne sile in ki se odpravlja na pot brez prebite pare, z ilegalnim transportom in v upanju, da ga na cilju čaka boljše življenje. Ali pa slovo mladeniča, ki odhaja v vojno. Ali kakršnokoli drugo odpravljanje v gotovo smrt ali pa vsaj v mučno življenje. Mi smo vsi srečni. Srečni ker odhajamo, srečni ker sva midva ena izmed redkih, ki upava poskusiti nekaj novega, srečni ker imava tam urejeno zavarovanje, prenočišče, pomoč in kmalu tudi službo. In vendar so poslavljanja vedno polna joka. Ne morem si predstavljati, kako bo, ko bo treba še zadnjič pomahati v slovo staršem in prijateljem. Že jaz, ki me ne spravi ravno vsaka stvar v jok, le stežka gledam kogarkoli, ki joka, ko se poslavlja. Ko smo se na Nizozemskem poslavljali od mojega brata, njegove punce in sina, je ona komaj zadrževala solze...in seveda je bil ta občutek hitro nalezljiv: najprej na mojo mamo in Žiži, kaj kmalu pa še name. Sicer nisem jokal, sem se pa zamislil, kako bo vse skupaj izgledalo že čez nekaj dni. Kljub vsemu, nas vse objokane združujeta vsaj dve stvari: sreča in trdno stisnjene pesti, da bi se nama ta življenska prelomnica kar najbolje iztekla. Kot se za velika potovanja spodobi, so tudi naša družinska srečanja pred odhodom na mednarodni ravni. Namreč oba brata imam v tujini - eden ravno zaključuje študij v Washingtonu in drugi je kontrolor letenja na Nizozemskem. Žal Aleksandra v Ameriki nismo uspeli obiskati (čeprav je bil tudi to eden od planov), smo pa Vlatoda in njegovo družinico obiskali v mestecu Geleen pri Maastrichtu. Moja starša sta uredila karte še zame in za Žiži in že smo bili na poti. Žiži je sladko izkusila majhne nevšečnosti, ki se ti lahko pripetijo v zračnem prometu. In če je strah pred letenjem prisoten, so te izkušnje lahko sila neprijetne... Ne bom se spuščal v podrobnosti, vendar smo se po 20 minutah letenja obrnili in se vrnili na Brnik zaradi tehnične napake. Lahko si predstavljate izraz na obrazu od Žiži, saj dejansko nismo vedeli ali gre za kakšno hujšo okvaro ali kaj minimalnega. In seveda me po neprespani noči ni pustila spati med letom... No, pa smo kljub vsemu uspešno prispeli v Bruselj, kjer nas je čakal Vlado. Po dve urnem ogledu mesta iz avta; namreč na našo željo smo zavili še v center in po eni uri v koloni prevozili 300 metrov. Videli smo le opevani parlament in ob prvi možnosti hitro zavili proti Nizozemski. Obisk je bil predvsem namenjen družinskemu druženju s poudarkom na ščipanju in grizenju nečaka Tarasa, ki bo 15.12. dopolnil prvo leto. Tudi vreme ni bilo ravno naklonjeno postopanju po mestu, pa vendar smo si ogledali okolico kjer živijo, mlin v bližini, Maastricht in nekaj manjših mestec. Doma je bil na programu šah, Pictionary, Mastermind in filmi. Aja, pa da ne pozabim - medsebojno podajanje Tarasa ter občudovanje tega napumpanega, nasmejanega in inteligentnega bitja. Zaključek izleta se je malo zakompliciral. Namesto v pon. zvečer, smo zaradi logističnih razlogov prevoza do letališča prestavili let na torek zjutraj. Vendar smo zaradi poznega štarta in nepopisne gneče že 50km pred Brusljem zamudili let. Tako smo imeli še en dan za druženje in ujeli večerni let. Ta let je bil za Žiži spet zgodba zase, saj nas je kapetan že takoj po vzletu opozoril, da piha višinski veter do 150km/h. No, spet se ne bom spuščal v podrobnosti, saj nas je nad Slovenijo kar solidno premetavalo. Nekateri smo uživali v popestrenem letu, medtem ko so drugi srčno upali, da se to ne ponovi nikoli več. Kljub vsemu je bil izlet, ki nam bo ostal v lepem spominu še dolgo. Tudi oba leta sta bila zanimiva izkušnja, čeprav bo Žiži rabila še kar nekaj časa, da bo to lahko potrdila. Kot sem obljubil, sem se prisilil, da sem začel pisati utrinke o pripravah na Australijo in predvsem o življenju tam dol. Vse je pripravljeno: študentsko delovno vizo sva dobila že v septembru, pogoj za to je bil, da se je Žiži vpisala na tečaj angleščine in obenem sva tudi plačala zdravstveno zavarovanje. S to vizo imava oba pravico delati po 20 ur na teden. Po prejetem potrdilu za vizo ter po nekajminutnem skakanju v zrak in poljubljanju sva šla še v nakup letalskih vozovnic, ki so bile vsak dan dražje. Kupila sva jih za 1.080 EUR na osebo in si tako dokončno res zagotovila, da ni več poti nazaj. Datum odhoda je 4.12. okrog 13h iz Benetk. Čisto po naključju nama je prenočišče v prvih dneh uredil moj stric, ki ima bivšega sošolca v Melbournu. To je za naju idealno, saj ne bo treba že prvi dan skrbeti kje bova prespala in bova imela čas, da v miru poiščeva stanovanje za najem. Seveda bo to v 4,3 milijonskem mestu, ki ima eno od najvišjih cen najemnine na svetu svojevrsten podvig. Kljub vsemu je pa najin gostitelj Maks izjemno prijazen in pripravljen pomagati, tako da sem prepričan, da nama bo olajšal marsikatero muko. Več o njemu in njegovi družini bom spisal ko se useliva. Žiži 18.11. dela v podjetju Karatbars še zadnjič, jaz pa (kako prikladno) ravno na moj rojstni dan 19.11. uradno zaprem svoj s.p. Torej sva naslednji teden kar naenkrat oba brezposelna, vendar za razliko od ostalih slovencev polna pozitivnih pričakovanj in pripravljena na največjo avanturo v življenju. |
The journey of life
“You will never be able to escape from your heart. So it's better to listen to what it has to say.” Archives
April 2014
Categories |